Iz besedne razlage 148.člena ZDavP-2 izhaja, da se davek v primeru prenesene dejavnosti brez statusnega preoblikovanja lahko izterja tudi od druge osebe, kar pomeni, da se v teh primerih lahko izterja ali od povezane ali od druge osebe. Niti razumnega razloga niti razumne razlage sodišče ne najde za tolmačenje, kot ga ponuja tožnik in po katerem bi se po prvem delu prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 lahko izterjalo davek iz premoženja povezanih oseb, po drugem pa zgolj od drugih oseb, ki niso tudi povezane. Ob takšni tožnikovi razlagi bi bile povezane osebe v ugodnejšem položaju glede možnosti izogiba plačila davkov, brez da bi za to obstajal upravičen razlog.

Skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 je zavezanec tisti, ki dokazuje, da je davčna osnova nižja (saj je le on tisti, ki razpolaga ali bi moral razpolagati s podatki, ki izvirajo iz njegove sfere), kar, ne glede predpisano dobo hrambe dokumentacije, velja tudi glede starejših dogodkov, ki vplivajo na ugotovljeno stanje premoženja na začetku inšpiciranega obdobja, saj davčni organ v nasprotnem primeru utemeljeno sklepa, da premoženje izvira iz obdobja, v katerem je prvič razvidno oziroma izkazano navzven. Gre torej za pravila o dokazovanju, s katerimi v načela pravne države ni poseženo.

Da bi bilo mogoče določen dohodek šteti za »oproščen plačila dohodnine«, morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: da gre za odškodnino, da je podlaga za odškodnino sodna odločba ali sodna ali izvensodna poravnava, ki ni sklenjena zaradi prikritja pravega namena strank in ki ne presega utemeljenega ali razumnega zneska, ki je običajen za odškodnine, da se odškodnina plača zaradi osebne poškodbe (telesne poškodbe, bolezni, smrti) ali škode na osebnem premoženju in da odškodnina ne predstavlja nadomestila za izgubljeni dohodek. Z omenjeno določbo se torej daje davčna ugodnost, take določbe (kot izjeme od splošnih pravil obdavčitve) pa je treba razlagati ozko in jih z razlago ni dopustno širiti na položaje, ki jih zakon izrecno ne določa.Objava članka in ne dejstvo smrti sina je bila torej tista okoliščina, ki je povzročila direkten poseg v zasebnost in življenjsko podobo tožničinega umrlega sina in poseg v njeno zasebnost in pravico...