Pri presoji težko popravljive škode je treba izhajati iz narave začasne odredbe kot nujnega začasnega ukrepa za preprečitev nastanka tiste težko popravljive škode, ki tožniku neposredno grozi že med samim sodnim postopkom in ki ima lahko za posledico, da njegov morebitni uspeh s tožbo zanj ne bo ostal brez pomena. To pomeni, da mora obstajati neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem oziroma predmetom obravnavanja v upravnem sporu in posledicami, ki naj jih začasna odredba prepreči.

Ker je revident revizijo vložil le po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je s tem omejil tako presojo izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije, kot s tem povezano vsebinsko presojo revizije.Vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) ter tudi kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, za dovoljenost revizije ne zadostuje.

Z navedbami o napačno ugotovljeni dejanski rabi nepremičnin želi revidentka izpodbiti dejansko ugotovitev davčnih organov in sodišča prve stopnje, da se stavbe oziroma objekti v naravi nahajajo na vseh petih nepremičninah, ki so bile predmet dobave, kar ni dovoljen revizijski razlog.Ker so bile glede na ugotovljeno dejansko stanje vse nepremičnine, ki so bile predmet dobave, pozidana stavbna zemljišča, na katerih stoji objekt, je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo obravnavano dobavo kot dobavo po 7. točki 44. člena ZDDV-1.Ker obveznost obračuna DDV ni nastala, revidentka ni pridobila pravice do odbitka vstopnega DDV (prvi odstavek 62. člena ZDDV-1) in ga zato tudi ni bila upravičena odbijati (četrti odstavek 67. člena ZDDV-1).