Na podlagi osmega odstavku 11. člena ZDMV lahko upravičenec zahteva vračilo davka pri davčnem organu v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka. Po mnenju sodišča gre za materialni rok, katerega zamuda ima za posledico izgubo pravice, torej nastopi prekluzija.

Pri inšpekcijskem nadzoru gre za nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov. Za zakonodajalca ni nepomembno, kdo je plačnik DDV. V obravnavani zadevi je davčni organ pravilno ugotovil, da je družba A. d.o.o. za tožnico opravila gradbene storitve in da sta bila računa napačno izdana, saj se niso upoštevale določbe 76a. člena ZDDV-1 o obrnjeni davčni obveznosti. Zaradi določb 76a. člena ZDDV-1 je tožnica kot prejemnica gradbenih storitev iz naslova izgradnje parkirišč plačnica DDV, kar pomeni, da je hkrati zavezanka za obračun DDV in ima na tej podlagi tudi pravico do odbitka DDV.

Organ prve stopnje se je opredelil do projekta v smislu 61. člena ZDoh-2, predvsem glede vprašanja, ali izpolnjuje zahteve za raziskovalno-razvojno dejavnost v smislu navedenih materialnih (davčnih) predpisov. Celotno pravniško in zastopniško oziroma odvetniško delo, ki ga je tožnik opravljal na navedenem področju industrijske lastnine, sodi v zahtevno kompleksno visoko strokovno znanje, ki zahteva tudi inovativnost. Vendar pa je pri oceni, ali gre za davčno olajšavo v smislu 61. člena ZDoh-2 za raziskave in razvoj, davčni organ opravil pravilno dokazno oceno tožnikovega projekta, pri čemer je pravilno uporabil materialno pravo, ki se nanj sklicuje. Opravljena dela po navedenem ni mogoče kvalificirati kot raziskovalno razvojno delo tožnika.