O odlogu davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper odmerno odločbo skladno s 87. členom ZDavP-2 davčni organ odloči izključno uradoma, in ne na zahtevo stranke. Enako velja za odločanje o zadržanju začete davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi (154. člen ZDavP-2). Sodišče še dodaja, da je odlog izvršbe oziroma zadržanje začete izvršbe, o kateri odloča davčni organ uradoma, po naravi stvari mogoč le ob vloženi pritožbi zoper odmerno odločbo oziroma ob vloženi pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi, ne pa tudi v primeru pritožbe zoper upravni akt, s katerim se tožniku davek ne nalaga oziroma s katerim se davčna obveznost prisilno ne izterjuje, kot je to v obravnavanem primeru.

Tožbeno stališče, da gre v obravnavanem primeru za položaj, primerljiv z dokapitalizacijo družbe, ne drži. Čeprav se z vplačilom naknadnih vplačil poveča premoženje družbe, se z njim skladno z zakonsko ureditvijo ne poveča njen osnovni kapital, prav tako pa ostane po izvršnem vplačilu nespremenjen družbenikov poslovni delež. Ker so naknadna vplačila vložek v (lastni) kapital družbe, ki se bilančno izkazuje v lastnem kapitalu (kot kapitalska rezerva) in ne kot obveznost družbe, pa jih, drugače kot meni tožena stranka, tudi ni mogoče opredeliti kot posojilo.

Ob nespornem opravljanju dejavnosti in doseganju dohodkov kot samostojni podjetnik je tožnik s svojim načinom poslovanja onemogočal davčno izvršbo, ki je bila, ob upoštevanju davčnega dolga (cca. 200.000,00 EUR) z rubeži gotovine v blagajni uspešna le v minimalnem delu. S prenosom dejavnosti na družbo B. d.o.o. je tožnik na družbo v celoti prenesel tudi prihodke, ki jih je pred tem dosegel z opravljanjem samostojne dejavnosti, kar ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi po presoji sodišča utemeljuje sklep, da je bila dejavnost tožnika kot davčnega dolžnika na družbo B. d.o.o. prenesena z namenom, da bi se tožnik izognil plačilu davka.