Revidentkin očitek o statistični nezanesljivosti izračuna verjetne davčne osnove, ker je bil odstotek izbrisanega prometa, določen na podlagi premajhnega statističnega vzorca, je presplošen. Revidentka namreč ni izkazala, da bi bila velikost statističnega vzorca v obravnavanem primeru z vidika strokovnih pravil s področja statistike nesprejemljiva, hkrati pa zgolj iz dejstva, da je statistični vzorec zajemal pet od skupno preko 82.000 izdanih računov, ni mogoče zaključiti, da je bil postopek izračuna verjetne davčne osnove očitno napačen. Šele v teh primerih bi morebitna napaka v postopku izdaje upravnega akta lahko prerasla v postopkovno napako, ki bi lahko bila predmet preizkusa v reviziji (če bi npr. sodišče prve stopnje, kljub dokazani napačnosti izračuna ali pa ob očitni napačnosti izračuna, zavrnilo tožbeni ugovor zoper izračun).

Subjektivni element (ki je pravni standard, ki določa, kdaj je treba šteti, da je prejemnik računa vedel ali moral vedeti za zlorabo sistema DDV s strani izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta v dobavni verigi) je izkazan, če je ugotovljeno, da je davčni zavezanec prav pri poslovanju s subjekti, ki so neposredno izvedli zlorabo sistema DDV, brez razlogov oziroma brez razumnih razlogov odstopil od svoje siceršnje utečene poslovne prakse. Če namreč zgolj z nedobrovernimi dobavitelji posluje drugače, kot s svojimi ostalimi poslovnimi partnerji, pri tem pa razumno ne pojasni razlogov, zakaj je prav v teh primerih odstopil od svoje poslovne prakse, ima tak davčni zavezanec običajno tudi resničen subjektivni odnos do zlorabe sistema DDV. V obravnavanem primeru gre prav za tak položaj.

Kljub temu, da revident v tej zvezi trdi, da so razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju oziroma, da je o odločilnih dejstvih nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, s čimer smiselno zatrjuje kršitvi po 1. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v zvezi s 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, z obširnimi navedbami v II. točki revizije po vsebini izključno nedovoljeno polemizira s celotno dokazno oceno sodišča prve stopnje (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Breme nasprotnega dokazovanja pa je na davčnem zavezancu, saj je on tisti, ki v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 dokazuje, da je davčna osnova nižja.