Ob upoštevanju prvega odstavka 59. člena ZDavP-2 se v primerih, ko se plačilo davka opravi na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, vzpostavi upravnopravno razmerje le med plačnikom davka kot zavezancem za davek in davčnim organom in ne med davčnim zavezancem in davčnim organom. V davčnih zadevah, v katerih določen davek ni bil plačan za davčnega zavezanca se po ugotovitvi dodatne obveznosti plačnika davka v postopku DIN praviloma izvede ustrezen postopek dodatne odmere tega davka samemu davčnemu zavezancu. Gre za dva ločena postopka, v katerih odmera obveznosti plačniku davka ne pomeni odločitve, na katero bi bil davčni organ v nadaljnjem postopku zoper davčnega zavezanca vezan.

Davčni organ ni ugotavljal, ali so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 za davčno nepriznanje odhodkov, torej da so bili knjiženi dohodki nepotrebni oziroma niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov. Tega ni ugotavljala niti toženka v drugostopenjski odločbi, čeprav se sklicuje tudi na 29. člen ZDDPO-2. Davčni organ sicer na več mestih podvomi, ali so bile zaračunane storitve res opravljene, vendar odločitve ne utemelji na tem stališču (torej da odhodki sploh niso nastali), ampak na stališču, da tožnica ni zagotovila ustreznih listin o odhodkih, katerih obstoj ni sporen. Čim je temu tako, lahko ostaja odprto zgolj vprašanje višine nastalih odhodkov in njihove potrebnosti za tožničino poslovanje, ne pa vprašanje, ali so storitve montaže sploh bile opravljene. Obdavčitev obdavčljivih vrst dohodka ZDoh-2 ureja izrecno v posameznih, temu namenjenih poglavjih. Posamezen dohodek je mogoče opredeliti kot drug dohodek, če se...

Davčni organ predlaganih dokazov ni izvedel, za zavrnitev dokaznih predlogov pa tudi po presoji sodišča ni navedel argumentiranih razlogov.