Občinski svet Občine Divača je na seji 30. 9. 2020 sprejel Odlok 2020, katerega edina vsebina je sprememba drugega odstavka 11. člena Odloka 2017 tako, da se je faktor za obračun nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča z 0,1 povišal na 0,2, kar, kot rečeno, pomeni dvakratno povišanje nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča. Občina ne more NUSZ predpisovati poljubno, ampak mora biti vezana na merila iz 61. člena ZSZ/84, ter zaključuje, da zato glede na vse navedeno sporna določba drugega odstavka 11. člena Odloka, kot je bila sprejeta z Odlokom 2020, ne bi smela biti uporabljena pri izračunu NUSZ. 61. člen ZSZ/84 omogoča občinam, da poleg v njem navedenih kriterijev pri predpisovanju nadomestila določijo tudi druge kriterije, ki pa morajo biti v skladu z naravo nadomestila in njegovim namenom. Tako morajo biti kriteriji povezani z lastnostmi zemljišča in njegovimi prednostmi oziroma slabostmi oziroma z njegovo namembnostjo. Glede na povedano tožnica...

Izkaz višine stroškov ne predstavlja nemogoče zahteve, saj bi tožnik, ki očitno meni, da blagajniški prejemki obstajajo, le-te lahko pridobil na isti način kot organ in s tem izkazal višino stroškov in investicij, ki naj bi jih plačal sam. Tožnik tega ni storil, prav tako pa ni pojasnil zakaj tega ne more storiti (denimo, da je poskušal pridobiti izpiske, pa mu jih družba ni posredovala ipd.). Ob tem pa niti ZDavP-2 niti ZUS-1 ne vsebujeta dokaznega pravila (in dubio), ki bi v primeru nejasnosti omogočal izid ugotovitve dejstev v korist ene od strank.

Izmenjava informacij o ohranjanju vrste v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 4. člena Uredbe pomeni širšo obliko znanstvenega sodelovanja, ki ne obsega zgolj posredovanja podatkov o trenutno živih primerkih. Zahteva po živem primerku posamezne živalske vrste ves čas delovanja živalskega vrta bi bila v nasprotju s smislom in namenom Direktive ter Uredbe, ki želita doseči čim širše sodelovanje živalskih vrtov pri ohranjanju biotske raznovrstnosti. Če bi bila zahtevana fizična prisotnost primerka, bi to pomenilo, da bi živalski vrt izgubil možnost sodelovanja pri raziskavah takoj, ko primerek pogine, kljub temu, da bi imel večletne dragocene podatke o tej vrsti. Živalski vrt tako ne bi mogel več deliti znanja o vrstah, ki jih je v preteklosti gojil in o katerih ima edinstvene podatke. S tem ne bi mogel prispevati k ohranjanju vrste z izmenjavo znanja, pridobljenega iz dolgoletnega opazovanja.