Pogoj za odmero davka na podlagi petega odstavka 68. člena ZdavP-2 je ugotovitev, da premoženje in poraba davčnega zavezanca v obdobju davčne obravnave precej presega obdavčene in neobdavčene vire njegovega financiranja. Davčna osnova je neprijavljeni dohodek, ki se izračuna posredno, z uporabo podatkov o spremembi čistega premoženja in potrošnji zavezanca, za kateri davčni zavezanec ne more dokazati obdavčenega ali davka prostega vira in predstavlja razliko med vrednostjo premoženja na prvi dan obravnavanega obdobja in vrednostjo premoženja na zadnji dan obravnavanega obdobja, povečano za potrošnjo v tem obdobju, zmanjšano za znesek prijavljenega in neobdavčenega dohodka. Predmet obdavčitve davčni organ ugotovi s cenitvijo. Verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova se skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Trditveno in dokazno breme v tem delu je na davčnem zavezancu.

Odlog izvršbe oziroma zadržanje začete izvršbe, o kateri odloča davčni organ uradoma, je po naravi stvari mogoč le ob vloženi pritožbi zoper odmerno odločbo oziroma ob vloženi pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi, ne pa tudi v primeru pritožbe zoper upravni akt, s katerim se tožniku davek ne nalaga, oziroma s katerim se davčna obveznost prisilno ne izterjuje, kot je to v obravnavanem primeru.

Za ugotavljanje dobička v skladu z 12. členom ZDDPO-2 se pripoznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu. Takšni pa niso odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti (29. člen ZDDPO-2). V zvezi s tem mora zavezanec v postopku davčnega nadzora dokazati pravilnost svojega davčnega obračuna, predvsem odhodkov, ki jih uveljavlja v obračunu. Z oddajo davčnega obračuna namreč trdi, da je imel določene davčno priznane odhodke. Zato je na njem breme dokazovanja, da gre za odhodke, ki so knjiženi v skladu s SRS in da so davčno priznani po določbah 29. člena ZDDPO-2.