Tožnica je v spornem obdobju kupila šest nepremičnin, jih takoj po izgradnji, v nekaterih primerih pa tudi pred dokončanjem izgradnje, prodala, pri čemer v nobenem od stanovanjskih objektov ni živela. Omenjene okoliščine kažejo na dejstvo, da je bil namen tožnice nadaljnja prodaja nepremičnin v nespremenjeni ali spremenjeni obliki in ustvarjanje dobička pri tem. Šlo je torej za opravljanje dejavnosti, ne da bi bila ta registrirana. Tožničine navedbe, da njen namen ni bil opravljanje neregistrirane dejavnosti, pač pa nakup in gradnja posameznih nepremičnin za osebno rabo, pri čemer so se nameni, da bi v posamezni nepremičnini tudi dejansko živela in jo torej uporabljala za osebne namene v vsakem primeru posebej izjalovili, ostajajo na pavšalni ravni brez konkretnih in ustrezno substanciranih dokazov, ki bi lahko odločitev davčnih organov kakorkoli omajali.

Davčni organ je v ponovnem postopku ugotovitveni postopek dopolnil v skladu z napotki sodbe z dne 21. 1. 2014 in v zapisniku ugotovljeno vrednost vlaganj v nepremičnino utemeljil z obširnimi dejanskimi ugotovitvami. Tožnica, kot že navedeno, pripomb na zapisniške ugotovitve ni podala. Zato pritožbeni organ navedb, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve, tudi v tem delu kot nedopustnih utemeljeno ne obravnava. Ugotovitev, da tožnica za svoje navedbe ni predložila (ali predlagala) nobenih dokazov, ni sporna. Zato tožnica, ki navedenih trditev tudi v upravnem sporu ne dokazuje, ne more biti uspešna.

Davčni inšpektor ima v določbah 138. člena ZDavP-2 in 18. člena ZDS-1 pooblastilo za vstop v poslovne prostore in pregled poslovne dokumentacije. Neutemeljeno je zato tožnikovo sklicevanje na določbe ZOdv in ZKP glede hišne preiskave. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi uradni osebi pri izvajanju davčnega inšpekcijskega nadzora opravljali kakršna koli preiskovalna dejanja, zato po mnenju sodišča posebna odločba sodišča ni bila potrebna. Davčni organ je od tožnika zahteval predložitev poslovne dokumentacije, ki je pomembna za obdavčenje, zato po mnenju sodišča v pravico do zaupnosti med odvetnikom in njegove stranke ni bilo poseženo. V zaupnem razmerju med odvetnikom in njegovo stranko se namreč ščiti vsebina odvetnikovega spisa, ne pa dokumenti, ki omogočajo vpogled v poslovanje odvetnika kot zavezanca za davek.Po določbi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 se za ugotavljanje dobička priznavajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu...