Med stroške, ki povečujejo vrednost kapitala ob pridobitvi, se skladno z 98. členom ZDoh-2 všteva vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec. Glede na navedeno mora davčni zavezanec, če želi uveljaviti stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja ter s tem znižati davčno osnovo, dokazati, da so ti stroški dejansko nastali in da jih je plačal zavezanec (tretji odstavek 76. člena ZDavP-2). Stališče tožnika, po katerem se strošek v ocenjeni vrednosti prizna že na podlagi ugotovitve, da je bila obnova nepremičnine izvedena, je zato v nasprotju z zakonskim besedilom.

Dovolj je, da se v izpodbijanem sklepu ugotovi, da se izdaja v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ter navede znesek pričakovane davčne obveznosti, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru. Glede na višino pričakovane davčne obveznosti pa je tudi pričakovati, da bo tožnik v skladu z 68.a členom ZDavP-2 bistveno presegel predpisanih 50.000,00 EUR za izdajo konkretnega sklepa. Gre za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je zahtevati ali dodatno zavarovanje iz 120. člena ali pa zavarovanje sprostiti po 122. členu ZDavP-2.

Pogoja za zavarovanje, ki se uvede po uradni dolžnosti, sta dva, in sicer neizpolnjena davčna obveznost ter višina pričakovanega davčnega dolga, glede katerega se, glede na konkretno določbo in tudi siceršnjo zakonsko ureditev, že glede na njeno višino (nad 50.000,00 EUR) domneva, da bo ob nastopu obveznost njeno plačilo onemogočeno ali precej oteženo. Zato je po mnenju sodišča dovolj, da se v izpodbijanem sklepu zgolj ugotovi, da se izdaja v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ter navede znesek pričakovane davčne obveznosti, kot je bilo to tudi storjeno v konkretnem primeru. Subjektivne nevarnosti za domnevno neizpolnitev pričakovane davčne obveznosti zato ni potrebno izkazovati.