Terjatev lahko preneha na več načinov, eden od teh načinov pa je odpust dolga. Po prvem odstavku 319. člena OZ obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. Enostranski odpis obveznosti v poslovnih knjigah ene stranke zato ne zadostuje za pravni zaključek, da terjatev ne obstaja več, kot zmotno menita oba davčna organa. Na to lahko kaže tudi dejstvo, da je pravna oseba kasneje (po odpisu terjatve) vložila tožbo na plačilo kupnine iz tega pravnega posla, kar poudarja tožnik. Po presoji sodišča davčni organ ni brez dvoma ugotovil, ali je terjatev prenehala oziroma v kakšni višini je prenehala. Šele v primeru, da je terjatev prenehala, je lahko stvar nadaljnje presoje, v kakšni višini je bil tožnik obogaten. Z vidika davčnega prava je bistveno, ali tožnik utemeljeno ni plačal drugega obroka kupnine. Tožnik ves čas postopka zatrjuje, da gre za obstoj stvarnih napak na nepremičnini (kar...

Tožnikov zahtevek za vračilo DDV je davčni organ zavrgel, pri čemer je kot razlog navedel, da tožnik ni stranka v navedenem postopku vračila DDV po 73. členu ZDDV-1. Toženka se s temi razlogi strinja in tudi sama navaja, da v zadevi tožnik postavlja zahtevek iz razloga neupravičene obogatitve po določbah OZ, o čemer pa davčni organ ni pristojen odločati, saj gre za civilnopravni zahtevek in ne za upravno stvar. Pristojnost organa za odločanje v upravni zadevi je lahko iskati le v okviru določb davčnega postopka oz. upravnega postopka, skladno z materialnopravno podlago po ZDDV-1. Ni sporno, da tožnik vračila DDV ne zahteva na podlagi predloženega obračuna pred pristojnim davčnim organom, kot tudi, da v obravnavani zadevi ne izkazuje presežka DDV v znesku 696.000,00 EUR po določbah 73. člena ZDDV-1, po kateri se na podlagi obračuna DDV-O zavezancu za davek vrne DDV, ki v obračunu DDV-O izkaže presežek DDV.V zadevi je nedvomno...

Gre za fiktivni posel prodaje predmetnih nepremičnin, ki naj bi bil sklenjen zgolj zaradi izogiba plačila davčnih obveznosti dolžnika B.B., za kar je tožnik vedel, ter da je tožnik z izkazanimi postopki in dokumentacijo skušal ustvariti le vtis oziroma pogoje, kot da je do izvedbe transakcije kupoprodaje dejansko prišlo. Tudi po presoji sodišča je pravilna dokazna ocean, da gre za fiktiven posel v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, ki se med nepovezanimi osebami ne bi mogel zgoditi, kot pravilno ugotavlja tudi toženka. Toženka hkrati ugotavlja tudi zlorabo drugih predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, glede na to, da ne gre za gospodarski cilj in da se v davčne namene transakcije presojajo z njihove ekonomske vsebine (drugi odstavek 5. člena ZDavP-2), s čimer se strinja tudi sodišče. Gre za kogentne določbe ZDavP-2, ki glede vodenja poslovnih knjig v davčne namene napotujejo na uporabo SRS (31. člen ZDavP-2). V primeru, kot je...