Ob nespornem opravljanju dejavnosti in doseganju dohodkov kot samostojni podjetnik je tožnik s svojim načinom poslovanja onemogočal davčno izvršbo, ki je bila, ob upoštevanju davčnega dolga (cca. 200.000,00 EUR) z rubeži gotovine v blagajni uspešna le v minimalnem delu. S prenosom dejavnosti na družbo B. d.o.o. je tožnik na družbo v celoti prenesel tudi prihodke, ki jih je pred tem dosegel z opravljanjem samostojne dejavnosti, kar ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi po presoji sodišča utemeljuje sklep, da je bila dejavnost tožnika kot davčnega dolžnika na družbo B. d.o.o. prenesena z namenom, da bi se tožnik izognil plačilu davka.

Pri presoji težko popravljive škode je treba izhajati iz narave začasne odredbe kot nujnega začasnega ukrepa za preprečitev nastanka tiste težko popravljive škode, ki tožniku neposredno grozi že med samim sodnim postopkom in ki ima lahko za posledico, da njegov morebitni uspeh s tožbo zanj ne bo ostal brez pomena. To pomeni, da mora obstajati neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem oziroma predmetom obravnavanja v upravnem sporu in posledicami, ki naj jih začasna odredba prepreči.

Ker je revident revizijo vložil le po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je s tem omejil tako presojo izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije, kot s tem povezano vsebinsko presojo revizije.Vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) ter tudi kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, za dovoljenost revizije ne zadostuje.