Pravica do povrnitve oziroma odpusta uvozne dajatve na podlagi 236. člena CZ je materialna pravica, CZ pa ni materialnopravna podlaga niti za DDV niti za DMV. DDV in DMV nista uvozna dajatev iz 10. točke 14. člena Carinskega zakonika.

Blago po spornem računu, izdanem decembra 2005, dejansko ni bilo dobavljeno in ni prišlo do izročitve blaga, zato tudi ni mogoče govoriti o prenosu lastninske pravice kot obdavčljivi transakciji po 4. členu ZDDV. Iz dejanskih ugotovitev obravnavane zadeve tudi ne izhaja, da bi v tem primeru šlo za sklenitev pravnega posla brez dejanske izročitve oziroma dogovor o tem, da stroji in oprema ostajajo v posesti prenosnika (drugi odstavek 24. člena oziroma tretji odstavek 60. člena SPZ). Zato revident nima pravice do odbitka vstopnega DDV za nabavo blaga na podlagi prvega odstavka 40. člena ZDDV v davčnem obdobju december 2005. Po drugem in sedmem odstavku 40. člena ZDDV namreč pravica do odbitka vstopnega DDV nastane šele z dobavo blaga in pridobitvijo računa (ki pa mora biti verodostojna listina) oziroma druge listine, ki vsebuje elemente računa iz 34. člena ZDDV.

Kdaj posameznik opravlja podjetniško dejavnost v smislu ZDoh-2 oziroma ekonomsko dejavnost v smislu ZDDV-1, je odvisno od dejanskih ugotovitev in sklepov, ki jih organ, pristojen za ugotavljanje dejstev, ugotovi v posameznem primeru. Kot izhaja iz dejanskih zaključkov davčnega organa, je revident kupoval poškodovana vozila deloma v svojem imenu deloma formalno v imenu svojih sorodnikov, jih popravil in nato prodal, bodisi sam bodisi formalno preko svojih sorodnikov, vendar je bil tudi v tem primeru revident glavni izvajalec prodaje, sorodniki pa le formalni. Na podlagi tako ugotovljenih okoliščin je tudi po presoji revizijskega sodišča mogoč pravni zaključek, da je revident opravljal dejavnost v smislu ZDoh-2 oziroma ZDDV-1.