Vprašanje dosežene izgube pri prodaji spornega stanovanja tožnika v letu 2013 je sestavni del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev v konkretni upravni zadevi. Zato gre v tem smislu pri omenjenem vprašanju za predhodno vprašanje. Glede slednjega pa tretji odstavek 147. člena ZUP določa, da če je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, je upravi organ na ta posamični akt vezan.

Tožnica je v spornem obdobju kupila šest nepremičnin, jih takoj po izgradnji, v nekaterih primerih pa tudi pred dokončanjem izgradnje, prodala, pri čemer v nobenem od stanovanjskih objektov ni živela. Omenjene okoliščine kažejo na dejstvo, da je bil namen tožnice nadaljnja prodaja nepremičnin v nespremenjeni ali spremenjeni obliki in ustvarjanje dobička pri tem. Šlo je torej za opravljanje dejavnosti, ne da bi bila ta registrirana. Tožničine navedbe, da njen namen ni bil opravljanje neregistrirane dejavnosti, pač pa nakup in gradnja posameznih nepremičnin za osebno rabo, pri čemer so se nameni, da bi v posamezni nepremičnini tudi dejansko živela in jo torej uporabljala za osebne namene v vsakem primeru posebej izjalovili, ostajajo na pavšalni ravni brez konkretnih in ustrezno substanciranih dokazov, ki bi lahko odločitev davčnih organov kakorkoli omajali.

Davčni organ je v ponovnem postopku ugotovitveni postopek dopolnil v skladu z napotki sodbe z dne 21. 1. 2014 in v zapisniku ugotovljeno vrednost vlaganj v nepremičnino utemeljil z obširnimi dejanskimi ugotovitvami. Tožnica, kot že navedeno, pripomb na zapisniške ugotovitve ni podala. Zato pritožbeni organ navedb, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve, tudi v tem delu kot nedopustnih utemeljeno ne obravnava. Ugotovitev, da tožnica za svoje navedbe ni predložila (ali predlagala) nobenih dokazov, ni sporna. Zato tožnica, ki navedenih trditev tudi v upravnem sporu ne dokazuje, ne more biti uspešna.