Iz podatkov, ki jih je tožnik knjižil, ni mogoče nedvomno ugotoviti vsebine in resničnosti nastanka poslovnega dogodka.

Drugostopenjski organ se sploh ni opredelil do tožnikovih navedb, da mu je bil nemški DDV vrnjen. S tem pa po presoji sodišča ni mogoče pritrditi davčnemu organu, da je za tožnika nakupna vrednost vozila predstavljala 44.247,00 EUR. Slednja res izhaja iz računa z dne 1. 7. 2013, ki se glasi na tožnika in se nahaja v upravnih spisih. Z isto številko in datumom pa se na tožnika glasi še en račun, ki ga prilaga tožnik, iz katerega izhaja vrednost predmetnega vozila v višini 37.182,35 EUR. Na slednjem namreč nemški DDV ni vključen. Nepojasnjeno je, zakaj sta bila tožniku za predmetno vozilo izdana dva računa, eden z obračunanim nemškim DDV, in drug brez obračunanega nemškega DDV. Zato dejansko stanje v tem delu ni zadostno ugotovljeno.

ZDO v 14. členu določa, da davek od premoženja plačujejo fizične osebe, ki imajo med drugim v lasti stavbe, dele stavb, stanovanj in garaže in da je v skladu s 15. členom ZDO zavezanec za davek od premoženja iz 14. člena ZDO lastnik oziroma uživalec. Po presoji sodišča se določba 14. člena ZDO nanaša tudi na poslovne prostore, kar izhaja že iz gramatikalne razlage, saj se po navedeni določbi davek plača (med drugim) od posedovanja stavb, delov stavb, kamor sodijo tudi poslovni prostori.