Pogoja za zavarovanje, ki se uvede po uradni dolžnosti, sta dva, in sicer neizpolnjena davčna obveznost ter višina pričakovanega davčnega dolga, glede katerega se, glede na konkretno določbo in tudi siceršnjo zakonsko ureditev, že glede na njeno višino (nad 50.000,00 EUR) domneva, da bo ob nastopu obveznost njeno plačilo onemogočeno ali precej oteženo. Zato je po mnenju sodišča dovolj, da se v izpodbijanem sklepu zgolj ugotovi, da se izdaja v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ter navede znesek pričakovane davčne obveznosti, kot je bilo to tudi storjeno v konkretnem primeru. Subjektivne nevarnosti za domnevno neizpolnitev pričakovane davčne obveznosti zato ni potrebno izkazovati.

Pravilno in skladno s 102. členom ZDoh-2 je upoštevati kot datum odsvojitve delnic datum sklenitve družbene pogodbe. Družba se ustanovi že s sklenitvijo pogodbe in po katerih se stvarni vložki morajo v celoti izročiti pred prijavo za vpis v register, izročeni pa morajo biti družbi tako, da lahko poslovodja družbe z njimi prosto razpolaga (475. člen ZGD-1). Delnice A. že s sklenitvijo družbene pogodbe več ne pripadajo tožniku, temveč pripadajo družbi in so s tem podani vsi elementi pravnega dejstva odsvojitve kapitala, ki se zahteva po določbah 102. oziroma 94. člena ZDoh-2. Čim pa se pravilno upošteva kot datum odsvojitve delnic A. datum sklenitve družbene pogodbe, ki je še v letu 2007, je upoštevaje izgube (in tudi dobička), dosežene z njihovo odsvojitvijo, pri odmeri davka v letu 2008 v očitnem nasprotju z 97. členom ZDoh-2, kot se to pravilno in skladno z zakonom ugotavlja v izpodbijani odločbi. Prvo in vrhovno načelo v davčnih zadevah je...

Za obdavčenje je relevanten prikrit pravni posel, to pa je v konkretnem primeru izplačilo dohodka iz kapitala, in sicer v obliki dividend, kot jih opredeljuje 90. člen ZDoh-2. Slednji se zato kot takšen tudi obdavči. Pri tem sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje na davčno optimizacijo kot legitimnega cilja ter s tem v zvezi na upravno sodno prakso v takih primerih. Tudi po presoji sodišča je davčna optimizacija legitimni cilj davčnih zavezancev. Vendar pa v obravnavani zadeve ne gre za tak primer. V postopku je bilo namreč na podlagi pravno relevantnih dejstev pravilno ugotovljeno, da je bila sklenjena prodajna pogodba zgolj navidezna. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da sklep o začetku DIN ne vsebuje zahtevane 2. točke četrtega odstavka 135. člena ZDavP-2, to je vrste davkov oziroma predmet nadzora. Po presoji sodišča iz navedenega sklepa izhaja predmet DIN (poslovne knjige in dokumentacija), čeprav ni navedena vrsta davkov, ter je s tem zadoščeno...