Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da je Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin v neskladju z Ustavo, v kolikor se nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčenja nepremičnin. Navedeno pomeni, da je po metodi množičnega vrednotenja nepremičnin ugotavljanje vrednosti nepremičnin v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči dovoljeno. Stranka oziroma upravičenec do brezplačne pravne pomoči pa lahko dokazuje, da je vrednost premoženja drugačna (nižja).

Med stroške, ki povečujejo vrednost kapitala ob pridobitvi, se skladno z 98. členom ZDoh-2 všteva vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec. Glede na navedeno mora davčni zavezanec, če želi uveljaviti stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja ter s tem znižati davčno osnovo, dokazati, da so ti stroški dejansko nastali in da jih je plačal zavezanec (tretji odstavek 76. člena ZDavP-2). Stališče tožnika, po katerem se strošek v ocenjeni vrednosti prizna že na podlagi ugotovitve, da je bila obnova nepremičnine izvedena, je zato v nasprotju z zakonskim besedilom.

Dovolj je, da se v izpodbijanem sklepu ugotovi, da se izdaja v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ter navede znesek pričakovane davčne obveznosti, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru. Glede na višino pričakovane davčne obveznosti pa je tudi pričakovati, da bo tožnik v skladu z 68.a členom ZDavP-2 bistveno presegel predpisanih 50.000,00 EUR za izdajo konkretnega sklepa. Gre za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je zahtevati ali dodatno zavarovanje iz 120. člena ali pa zavarovanje sprostiti po 122. členu ZDavP-2.