Po presoji Vrhovnega sodišča se postopek davčne preiskave časovno uvršča v t. i. „predpostopkovno fazo“, torej v čas pred uradnim - formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, zato pritožnik nima prav, ko uveljavlja, da je davčna preiskava na podlagi 131. člena ZDavP-2 pomenila poseben davčni postopek.V tej predpostopkovni fazi se tako (še) ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih davčnega zavezanca s področja upravnega prava (upravna zadeva po 2. členu ZUP) in se torej tudi niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka.Posledično izpodbijani sklep po vsebini ne pomeni odločitve na podlagi 82. člena ZUP, saj se z njim ni odločilo o njegovi pravici do vpogleda v dokumente upravne zadeve (vpogleda v spis).Pritožnik utemeljeno navaja, da je s tožbo uveljavljal tudi svoje pravice na podlagi 30. člena in drugih ZVOP-1....

Vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi. Odločitev sodišča prve stopnje namreč ne temelji na materialnopravnem stališču, da premoženje, ki ga ima davčni zavezanec v tujini, ne tvori davčne osnove po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Nadalje je glede na ureditev, ki jo določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, jasno, da se pri določitvi davčne osnove po predmetnem členu upošteva vse premoženje davčnega zavezanca, torej tudi tisto, ki se nahaja v tujini.

Pravni akt, ki ga ustvari mednarodna organizacija je lahko neposredno uporabljiv v državni članici le v primeru, da je država članica na organizacijo prenesla del svojih suverenih pravic, tega pa Republika Slovenija z ratifikacijo Konvencije OECD ni storila. Same Smernice OECD tako za državo članico niso neposredno zavezujoče, kar izhaja že iz notranjih aktov OECD (18. člen Pravil postopka OECD - Rules of Procedure of the OECD). Vrhovno sodišče pojasnjuje, da zgolj obstoj stroškov marketinga ne pomeni, da so nastali zaradi izvajanja poslovne strategije. Ta povezava je mogoča ob njeni izkazani vsebini. Ni mogoče ugotoviti kateri strošek je vzročno povezan z izvajanjem poslovne strategije, če ni jasno kaj sploh sodi v poslovno strategijo. Šele takrat, ko je posamezno dejavnost mogoče vsebinsko povezati z njenimi stroški izvajanja, dejstva o njihovi višini postanejo pravno odločilna. Ne, da bi bila izkazana vsebina strategije, ni mogoče sklicevanje...