Da bi šlo pri izgubah za davčna leta od 2009 do 2012, ki jih tožnik uveljavlja v konkretnem primeru, za izgube pri odsvojitvah vrednostnih papirjev, pridobljenih na način iz tretjega odstavka 97. člena ZDoh-2, tožnik niti ne trdi. Navaja samo, da gre oziroma da je šlo za odsvojitve vrednostnih papirjev oziroma delnic, ki dajejo pravico do izplačila dividend (in s tem pravico do udeležbe na kapitalu), kar pa za uveljavljanje izgube po navedenih zakonskih določbah ni dovolj. Po teh določbah tudi ni pravno pomembno, da so bile izgube in njihova višina ugotovljene oziroma opredeljene v davčnih odločbah, izdanih v odmernih postopkih za posamezna davčna leta, kot se uveljavlja v tožbi in pred tem že v pritožbi. Opredelitev izgube na tisto, ki zmanjšuje pozitivno razliko in tisto, ki ne zmanjšuje te razlike, se ne nanaša na prenašanje izgube v naslednja davčna obdobja v smislu tretjega odstavka 97. člena ZDoh-2, temveč gre za ugotavljanje višine navidezne izgube v...

Kot potni stroški se priznavajo le stroški, ki jih ima oseba s prihodom na delo ali s prevozom na službenem potovanju, to pa gotovo niso stroški, ki jih ima oseba za to, da izpolnjuje določene pogoje za opravljanje dela, za katerega prejema obdavčljivi dohodek.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da v tožničinem primeru ni izpolnjen nobeden izmed zakonsko določenih pogojev za ustavitev izvršbe. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnica v času, ko je tožena stranka odločala o njenem predlogu za ustavitev izvršbe, dolgovanega zneska sodne takse in stroškov postopka ni poravnala. Davčna izvršba je bila zoper njo dovoljena s pravnomočnim sklepom o davčni izvršbi, izvršilni naslov za izdajo tega sklepa pa je bil plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kopru, opremljen s klavzulo izvršljivosti.