Ugovor bistvenih kršitev pravil postopka ostaja zgolj na načelni ravni, brez kakršnekoli opredelitve, v čem naj bi bila kršitev pravil postopka podana. Zgolj splošni so tudi ugovori, s katerimi tožnik uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava in nepravilno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tako je povsem splošna in nekonkretizirana tožbena trditev, da je tožnik vse svoje obveznosti, ki se nanašajo na relevantno obdobje, plačeval redno in sproti ter da davčni organ ne bi smel s temi plačili poravnati morebitnih neplačanih obveznosti. Drugače (in podrobno obrazloženo), vključno s pravno podlago za odločitev, sledi iz izpodbijanega sklepa in iz drugostopenjske davčne odločbe, v katerih je konkretno navedeno, kako, kdaj in s katerimi plačili so se pokrivale posamezne obveznosti v zadevnem obdobju.

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določbe 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v obravnavani zadevi pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

Na podlagi četrtega odstavka 79. člena ZDavP-2 v primeru, če se ugotovitve davčnega organa ne razlikujejo od vložene napovedi, krijeta davčni organ in zavezanec za davek vsak svoje stroške. Glede na citirano zavezujočo določbo ZDavP-2 je pritožbeni organ glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi povsem pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.