Davčni organ je zaključil, da se predlaganih prič ne zasliši, vendar pa razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov ne utemeljujejo sprejete odločitve. Naveden dokaz z zaslišanjem prič ni nepotreben, saj tožnik z njim dokazuje trditve o dejstvih, pri dokazovanju katerih z izvedenimi dokazi ni bil uspešen. Dokaz tudi ni nepomemben, saj vpliva na odločitev in na davčno osnovo za odmero predmetnega davka. Dokazni predlog tožnika je bil ustrezno substanciran, saj je tožnik predlagal zaslišanje osebe, ki naj bi potrdila, da mu je tožnik denar posodil in da mu je ta denar vrnila ter osebe, ki naj bi potrdila, da je tožnikova mama tožniku tudi dejansko izročila gotovino po posojilni pogodbi, na kateri je podpisan kot priča. Po presoji sodišča je tudi primerno sredstvo za dokazovanje zatrjevanih dejstev, saj je od teh okoliščin odvisna davčna osnova.

Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da dobave blaga po spornih računih sploh niso bile opravljene, s čimer ni izpolnjen že 1. pogoj za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da ni izpolnjen tudi 3. pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV,...

Predmet tega upravnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega začasnega sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti. Za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti.