Realizirana ustna pogodba je bila veljavna (73. člen tedaj veljavnega ZOR). B. A. je s tem pridobil pravico od staršev (oziroma od očeta kot formalnega zemljiškoknjižnega lastnika, čeprav ni bilo sporno, da gre za skupno premoženje obeh) zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik celotne nepremičnine na G. in solastnik četrtine poslovnega prostora E. Ob njegovi smrti (132. člen ZD) pa je vse njegovo premoženje, vključno s terjatvijo zahtevati zemljiškoknjižno dovolilo, prešlo nazaj na starša kot njegova zakonita dediča (14. člen istega zakona). Vpis v njuno korist (oziroma formalno v očetovo korist) je že obstajal, terjatev pa je z združitvijo upnika (formalno očeta kot zemljiškoknjižnega lastnika, dejansko pa obeh staršev) in dolžnika v isti osebi prenehala.

Izrek sklepa o odpustu obveznosti določa, da odpust obveznosti učinkuje za vse navadne in podrejene terjatve upnikov do stečajnega dolžnika. Torej ne učinkuje na prednostne terjatve, te pa določata prvi odstavek 21. in 390. člena ZFPPIPP.

Tožnica s tožbo nasprotuje izpodbijanemu sklepu zato, ker meni, da je nova izvršba nedopustna, saj je predlagatelj izvršbe v predhodnem postopku davčne izvršbe odpisal dolg, ki je predmet izvršbe. Sodišče soglaša s toženo stranko, da tako zatrjevanje ne more vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi. Po določbi petega odstavka 157. člena v času izdaje predmetnih odločb veljavnega ZDavP-2 namreč izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da tožena stranka ne sme presojati in ne posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti.