V konkretnem primeru se stroški postopka pobiranja davkov, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, štejejo za davek, v smislu 3. člena ZDavP-2, zato se zanje za zastaranje uporabljajo določbe 125. člena in 126. člena ZDavP-2 in ne določbe OZ, kot to napačno meni tožnik. Da gre za terjatev, ki je z vidika zastaranja neodvisna od same nedavčne terjatve, ki jo organ prve stopnje prejme v izvršitev (v konkretnem primeru sodne takse), izhaja iz dejstva, da terjatev iz naslova stroškov izdaje sklepa o davčni izvršbi nastane šele ob sami izdaji sklepa, pri čemer izvršljiv sklep o davčni izvršbi, s katerim so stroški naloženi v plačilo, postane tudi samostojen izvršilni naslov za njihovo izterjavo, v kolikor le-ti niso poravnani

V obravnavanem primeru je pri določitvi davčne osnove za odmero DPN potrebno upoštevati peto alinejo tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, pri čemer ocenjena vrednost predmetnih nepremičnin, ki jo je opravil sodno zapriseženi izvedenec ustrezne stroke, med strankama ni sporna. Prvostopenjski in pritožbeni organ po mnenju sodišča nista pravilno upoštevala konkretne vsebine Pogodbe o razdelitvi solastnine, ki jo je tožnica 29. 4. 2016 sklenila z A.A. in Sporazuma o parcelaciji in cenitvi nepremičnine ter nista pravilno ugotovila dejanskega stanja in sicer: kaj in po kakšni vrednosti je bilo v okviru razdelitve solastnine preneseno na drugega solastnika.

Po določbi šestega odstavka 68. člena ZDavP-2 je materialno dokazno breme za nižjo davčno osnovo na davčnem zavezancu. Zavezanec pa lahko doseže nižjo davčno osnovo, če pojasni vir premoženja, ki ga je prejel v inšpiciranem obdobju. Če davčni zavezanec zmore to dokazno breme, odpade obdavčitev po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Nadaljnje dokazno breme ima tudi davčni organ, če s svojimi trditvami oporeka temu, kar zatrjuje davčni zavezanec v prid manjši davčni osnovi. Ker so take nasprotne navedbe davčnega organa usmerjene v utemeljevanje višje davčne osnove, tudi zanj velja, da mora dokazati zatrjevana dejstva. Breme dokazovanja se torej v postopku premešča v odvisnosti od tega, kdo dejstva zatrjuje. Navedeno poleg tega pomeni, da je dokazni uspeh za dane trditve nujno odvisen od dosegljivosti dokaznih sredstev in da dokazne zahteve ne smejo biti nemogoče v smislu, da se davčnemu zavezancu nalaga (oziroma pričakuje) predložitev dokazov, s katerimi ne...