Vrstni red plačila davkov in pripadajočih dajatev temelji na določilu 93. člena ZDavP-2, v skladu s katerim se iste vrste davki plačujejo po vrstnem redu prej dospele obveznosti. Sodišče ne more upoštevati tožbenih navedb tožnice v zvezi z dvakratno obremenjenostjo za isto terjatev iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje, v zvezi s stanjem na kontnih karticah za avgust in oktober 2016, v zvezi z domnevno napačnim začetnim stanjem dolga v knjigovodskih evidencah na dan 1. 1. 2016 in nevročitvijo obračuna zakonskih zamudnih obresti, ker gre za nedopustne tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1. Navedeno namreč tožnica prvič omenja v tožbi, pri čemer ne obrazloži, zakaj teh dejstev ni navedla že v pritožbenem postopku.

Revizijski očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora o poslu med povezanimi osebami in zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, je neutemeljen. Revident namreč v tožbi ni navajal, da v relevantnem obdobju navedene osebe ne bi bile povezane, temveč je tej ugotovitvi zgolj nasprotoval, ne da bi to nasprotovanje kakorkoli pojasnil. V zvezi s tem je navedel le, da povezane osebe pogosto sklepajo posle, ki jih nepovezane osebe ne bi sklenile, in ki se sklenejo na način, ki omogoča pridobitev davčnih ugodnosti. Sodišče pa je te tožbene navedbe zavrnilo s pojasnilom, da se pri vprašanju prikritega izplačila dobička upošteva povezanost iz 7. točke 74. člena ZDDPO-2 in pritrdilo sklepanju davčnega organa, da je šlo za povezane osebe, saj je bilo v davčnem postopku ugotovljeno lastništvo teh oseb in s tem povezanost med njimi. Ne gre torej za to, da se sodišče do tožbenih ugovorov glede povezanosti oseb, kot ga je revident uveljavljal v...

Da gre v danem primeru za transakcije, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega davčnega organa, kot so povzete v drugi do osmi alinei v 2. točki obrazložitve te sodbe, tj. prodajalec je imel visoke poslovne obveznosti in ni ustvarjal dobička, na tožnika pa je kljub negotovinskemu plačilu prenesel svojo založniško dejavnost in vsa svoja sredstva, izstopnega DDV pa ni bil sposoben plačati. Prodajalec je od B. prejel posojilo za nakup stanovanja na naslovu C., ki ga do dne 31. 12. 2013 ni vrnil, na dan 31. 12. 2013 je v bilanci stanja izkazoval kratkoročne obveznosti v višini 669.199,00 EUR in ni ustvarjal dobička. V času inšpekcijskega nadzora pri prodajalcu je le-ta na tožnika prenesel vsa sredstva in tudi opravljanje založniške dejavnosti, pri čemer je bila kot način plačila dogovorjena kompenzacija. Vendar pa tožnik napram prodajalcu na ta dan po izkazih in evidencah ni izkazoval terjatev, na podlagi katerih bi lahko prišlo...