Odločitev sodišča prve stopnje v pravnomočni sodbi, katere obnova se predlaga, ne temelji na dejstvih in dokazih, ki ne bi bili pred tem ugotovljeni in presojeni že v davčnem postopku, zato ni izpolnjen pogoj za obnovo postopka po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru namreč ne gre za sodni postopek, v katerem bi sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenih dejanskih okoliščin sprejelo svojo odločitev (drugi odstavek 96. člena ZUS-1).

Računi, na katerih je opis storitev takšen, da se sklicuje zgolj na pogodbo ali aneks in brez spremljajoče dokumentacije zahtevajo konkretnejšo presojo in pojasnila, kaj je bilo zaračunano v smislu obsega in vrste opravljenih storitev. Tudi iz pogodb in aneksov namreč omenjeni podatki, ki bi lahko služili kot identifikacija poslovnega dogodka, niso razvidni. Zato mora v primeru, če nastane dvom o verodostojnosti računa, tisti, ki je na podlagi računa uveljavljal odbitek vstopnega DDV, izkazati, da je bila zaračunana transakcija dejansko opravljena tako, kot izhaja iz računa. Glede na določbe ZDDV-1 ter sodno prakso morajo biti za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV izpolnjeni vsi materialni in formalni pogoji. Med drugim mora biti iz računov razviden obseg in vrsta opravljenih storitev, česar pa zadevni računi ne vsebujejo. Teh podatkov tudi ne vsebujejo pogodbe in drugi predloženi dokazi, kar pomeni, da so računi neverodostojni in da ne izpolnjujejo pogoja...

Novi ZFO-1 na veljavnost določb Odloka Mestne občine Novo mesto o komunalnih taksah ni vplival. Tega ni storil niti preko prehodnih določb niti preko drugačne vsebine, ampak je pristojnost lokalnih skupnosti pri predpisovanju taks z ozirom na prej veljavni ZKT še razširil. V prvem odstavku 9. člena je ZFO-1 namreč predpisal le področja, na katerih je predpisovanje komunalne oziroma občinske takse dopustno, sicer pa je tako uvedbo kot odmero občinskih taks prepustil lokalnim skupnostim (drugi odstavek 9. člena ZFO-1). Te lahko predpišejo takse, kar pomeni, da imajo proste roke tako pri njihovi uvedbi kot tudi pri omejitvah, med katere nenazadnje sodi tudi zastaranje izterjave. Dveletni zastaralni rok iz 12. člena Odloka torej ostaja veljaven in ni nezakonit, kot se zatrjuje v tožbi.