Odpust obveznosti, sprejet v postopku osebnega stečaja, zajema tudi zamudne obresti, nastale zaradi neplačila prednostnih terjatev. V danem primeru gre za zamudne obresti od terjatev iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost za zasebnike. Zato je tožba tožnice v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, utemeljena. Pravne posledice stečajnega postopka nastanejo za vse terjatve upnikov do stečajne dolžnice (tožnice), ki so nastale do začetka stečajnega postopka. V danem primeru pa je bil nad tožnico 5. 6. 2013 začet postopek osebnega stečaja, ki je bil pravnomočno končan 23. 2. 2017. Odpust obveznosti prav tako učinkuje na vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, nastale do začetka stečajnega postopka. Obveznosti iz naslova stroškov (izdaje sklepov o davčni izvršbi z dne 21. 4. 2017, 18. 12. 2013 in 19. 12. 2013) pa so nesporno nastale po začetku stečajnega postopka (5. 6. 2013) in nanje predmetni sklep o odpust obveznosti po presoji...

65. člen ZZdrS ni bil veljavna pravna podlaga za sklenitev pogodbe civilnega prava za opravljanje storitev zdravniške službe med javnimi zdravstvenimi zavodi (oziroma drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost v okviru javne zdravstvene službe) in gospodarskimi subjekti (torej tudi samostojnimi podjetniki). Na tej pravni podlagi je bilo javnim zdravstvenim zavodom pogodbe civilnega prava dovoljeno sklepati le z zdravniki kot fizičnimi osebami. Ker so pogodbe civilnega prava sklenjene v nasprotju s kogentnimi predpisi, se ti aktivno pridobljeni dohodki zdravnikov, ustvarjeni na (z davčnopravnega vidika) neveljavni podlagi, ne morejo obdavčiti kot dohodki, ki jih fizična oseba dosega v okviru svojega organiziranega podjetja (tj. kot samostojni podjetnik). Glede na to, da se v davčnem pravu, če se ugotovi neveljavnost pravnega posla, šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na...

Z oceno ugotovljena davčna osnova ni in ne more biti točna davčna osnova, temveč njen približek, kar izhaja iz drugega odstavka 68. člena ZDavP-2. Slednje ne pomeni, da davčni organi niso dolžni ravnati v skladu s splošno veljavnimi načeli in pravili dokazovanja ter da takšno postopanje upravičuje vsakršno obdavčitev. Pomeni pa, da davčni organ v konkretnem primeru odloča z nižjo stopnjo zavesti, kot se sicer zahteva za zakonito odločbo oziroma odločanje, ki je skladno z načelom materialne resnice. Gre torej za odločanje, pri katerem dvom v resničnost nekega dejstva ali okoliščine sicer ni izključen, istočasno pa so razlogi, ki govorijo za resničnost nekega dejstva močnejši od razloga, ki govori nasprotno oziroma proti njegovemu obstoju. V postopku je davčni organ tožniku omogočil dokazovanje dejstev, ki gredo njemu v prid glede na to, da je šlo za dokaze v njegovi sferi. Ni pa davčni organ dolžan posebej pozivati stranke na predložitev...