To, da je z namensko razlago zakona mogoče sklepati o tem, kdo je mišljen kot davčni zavezanec, materialnopravno še ne vzpostavlja njegove javnopravne (davčne) obveznosti. Ta mora biti določena z jasnim in nedvoumnim zakonskim pravilom. Ker v konkretnem primeru zavarovančeva obveznost ni določena na takšen način, slednjega ni mogoče šteti za davčnega zavezanca. Čim je tako, pa ni podlage za to, da bi zavarovalnica lahko zmanjšala svojo pogodbeno obveznost v razmerju do zavarovanca oziroma da bi jo transformirala na način, da bi del obveznosti poravnala direktno njemu, preostali del pa tako, da bi zanj plačala sporni davek.

Revizija neutemeljeno graja stališče nižjih sodišč, da je toženec trditev, da sporna terjatev izvira iz posojila (kar naj bi narekovalo uporabo določbe 182. člena Zakona o privrednim društvima in ne tistih, ki jih je uporabilo sodišče), podal prepozno. Podana je bila na zadnjem naroku za glavno obravnavo, torej po izteku roka iz prvega odstavka 286. člena ZPP. To pomeni, da bi jo sodišče skladno z določbo četrtega odstavka istega člena ZPP lahko upoštevalo le, če bi toženec izkazal, pa ni, da je brez svoje krivde ni mogel podati do konca prvega naroka. Določba petega odstavka 286. a člena ZPP, na katero se sklicuje, ureja drugačen procesni položaj od tu obravnavanega: določa, da lahko sodišče upošteva vloge in listine, ki jih stranke posredujejo sodišču na njegov poziv po prvem odstavku istega člena, pa stranke rok, ki jim ga da sodišče na razpolago, zamudijo, upošteva pod pogojema nekrivde in da se s tem reševanje spora ne bo zavleklo. V obravnavanem...

Tožnik je s tožbo izpodbijal odločitev toženca glede oblikovanja pokojninske osnove. Navajal je konkretne podatke in predložil listine, ki po njegovem mnenju dokazujejo, da za leto 1985 niso upoštevani pravilni podatki o plačanih prispevkih oziroma zavarovalnih osnovah in za razjasnitev dejanskega stanja predlagal izvedbo dokaza z izvedencem. Sodišče prve stopnje na njegove navedbe v zvezi s tem ni odgovorilo, predlaganega dokaza ni izvedlo in ga tudi ni zavrnilo, v sodbi pa je izostala obrazložitev v zvezi s tem. Na ugovor tožnika, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza, sodišče druge stopnje ni odgovorilo, prav tako ne na njegove navedbe o spremenjeni pravni podlagi za razvrstitev v zavarovalno osnovo in plačilo prispevkov. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.