Kadar je dejansko stanje med strankami sporno, niso podani pogoji, da bi sodišče prve stopnje lahko odločalo na seji brez glavne obravnave. Vnaprejšnja dokazna ocena je sprejemljiva le, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev; izhajati mora iz predpostavke, da bi predlagani dokazi uspeli (torej potrdili tezo revidenta), ne glede na to pa bi sodišče glede na presojo ostalih upoštevnih dejstev odločilo enako. Če sodišče prve stopnje svoje vnaprejšnje dokazne ocene ustrezno ne utemelji, krši revidentovo pravico do izjave oziroma njegovo pravico do izvajanja dokazov iz 22. člena Ustave RS, hkrati pa tudi pravico do izvedbe glavne obravnave iz prvega odstavka 51. člena ZUS-1.

Zakonska zahteva iz šestega odstavka 236.a člena ZPP, ki je odraz načela neposrednosti (4. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) terja, da mora sodišče zaslišanje priče izvesti (navkljub pisni izjavi), če tako zahteva katera od strank. Ker ZUS-1 sedaj, po spremembi ZPP-E, v prvem odstavku 22. člena določa, da se v upravnem sporu uporabljajo določbe ZPP, kolikor ZUS-1 ne določa drugače, velja poudariti, da predmetna materija, urejena v šestem odstavku 236.a člena ZPP, predstavlja specialno ureditev v razmerju do drugega odstavka 51. člena ZUS-1.

V primeru, ko je sodišče prve stopnje odločilo na seji ter presojalo zakonitost izdane odločbe na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, in ne na podlagi dejstev, ki bi jih sodišče samo ugotavljalo, ter dokazov, ki bi jih sodišče izvajalo v upravnem sporu, je očitno neutemeljen revizijski ugovor, da sodbi sodišča prve stopnje manjka dokazni sklep. Revizijski ugovor krajevno nepristojnega davčnega organ ni dopusten revizijski razlog, ker gre za ugovor kršitve pravil upravnega postopka, revidentka pa v reviziji tudi ne pojasni, na kakšen način naj bi ta kršitev prerasla v kakšno od kršitev upravnega spora.