Tožnik je v letu 2007 preprodajal rabljena osebna vozila (višjega cenovnega razreda), ne da bi bil za to registriran in ne da bi bilo opravljanje te dejavnosti vključeno v poslovni izid in s tem v predpisane davčne obračune za omenjeno davčno obdobje. Takšen zaključek temelji na podatkih iz davčnih evidenc in iz registra motornih vozil in prometnih listin, ki jih je pridobil davčni organ po uradni dolžnosti in ki jim tožnik v tožbi ne ugovarja. Iz evidence MRVL sledi, da je tožnik osebno v letu 2007 kupil, registriral in nato v kratkem času po nakupu (na način komisije) prodal skupno devet vozil različnim kupcem osebnih avtomobilov. Teh vozil je bilo v inšpiciranem obdobju skupno štirinajst, na leto povprečno pet do šest, kar zadošča tako za službene kot osebne potrebe tožnika, oziroma ne izkazuje potrebe po tem, da bi tožnik poleg že omenjenih vozil zgolj zaradi lastnih oziroma družinskih potreb kupoval in takoj zatem tudi prodal še več drugih avtomobilov.

Predmet odločanja je odločba, izdana zoper tožnika kot dolžnikovega dolžnika na podlagi 175. člena ZDavP-2. Ker tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim je bila zarubljena dolžnikova terjatev do njega kot dolžnikovega dolžnika, je prvostopenjski organ pravilno postopal po 175. členu ZDavP-2 in izdal odločbo, s katero je dolžnikovemu dolžniku naložil, da plača znesek, enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.

Ker se je postopek, v katerega je tožnica hotela vstopiti, že ustavil, tožnica ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka, saj se njen položaj, četudi bi s tožbo v tem upravnem sporu uspela, več ne bi mogel izboljšati, kar velja še posebej tudi glede na izid postopka, ki izhaja iz sklepa o ustavitvi, namreč da so pogoji za popravek DDV izpolnjeni. Upoštevati pa je treba tudi, da se vstop v postopek lahko zahteva samo tekom postopka na prvi stopnji, kasneje pa le še s pritožbo oz. predlogom za obnovo.