Glede na zakonsko določen časovni okvir petih let, v katerem se lahko uvede postopek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, Vrhovno sodišče ne pritrjuje revidentu, da je določitev obdobja preverjanja v celoti prepuščena prosti presoji davčnega organa, posledično tudi ne, da pri odmeri davka uporabi samovoljno stopnjo dohodnine. Prav takšna časovna omejitev za vodenje postopka omejuje davčne organe in omogoča varovanje davčnih zavezancev pred arbitrarnostjo njihovega odločanja. Ob tako določenem časovnem okviru pa je odločitev o tem, koliko koledarskih let znotraj navedenega obdobja bo predmet nadzora, razumljivo prepuščena davčnemu organu, saj je odvisna od okoliščin konkretnega primera oziroma podatkov o zavezančevem trošenju in premoženju ter napovedanih dohodkih, s katerimi razpolaga. Zaradi raznolikosti primerov tako ni mogoče pričakovati, da bi že zakon za vse primere določil natančno obdobje nadzora. Če sodišče prve stopnje ni navedlo...

Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz prej navedenega 39. člena ZDavP, 113. člena ZDavP-1 in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove. Poseg v varstvo osebnih podatkov na podlagi 39. člena ZDavP-2 v tem primeru ni nesorazmeren. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se je o tem tudi že izreklo Ustavno sodišče (odločba št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001). Po presoji Vrhovnega sodišča pa iz revizije ni videti novih ustavnopravnih argumentov, zaradi katerih bi določba 39....

Ni dokazano, da so zaračunane storitve dejansko opravili drugi davčni zavezanci oziroma njihovi zaposleni in s tem tudi ne, da so podatki o obsegu in vrsti opravljenih storitev na računih, ki sta jih izstavili družbi A. in B. in s tem podatki, ki jih mora obvezno vsebovati račun za uveljavljanje odbitka DDV, resnični. Pomanjkanje spremljajoče dokumentacije prav pri omenjenih družbah (in za razliko od ostalih podizvajalcev), ni naključno, oziroma bi za kaj takega moral obstajati posebej utemeljen razlog, ki ga tožeča stranka ni uspela navesti. Čim pa je podano aktivno ravnanje tožeče stranke oziroma vsaj njena vednost v tej zvezi (o tem, da se listin ne sestavlja oziroma se jih, ko so in kakršne so, zamolči ali odstrani), pa je že podana tudi vednost tožeče stranke oziroma vsaj njena obveznost, da ve, da podatki v računih niso resnični in torej da gre pri izdanih računih za zlorabo sistema DDV oziroma za davčno goljufijo. Da je bila seznanjena s poslovanjem...