Ni v nasprotju s pravom Evropske unije od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ni del davčne utaje. Ob tem je treba dodati, da davčni zavezanec ob obstoju indicev, ki kažejo na nepravilnost ali goljufijo in ki jih ne bi smel spregledati, ni dolžan ugotavljati, ali je poslovni partner neplačujoči gospodarski subjekt, ampak se je dolžan prepričati o njegovi zanesljivosti. Takega preverjanja pa davčna tajnost ne preprečuje (npr. poizvedbe po spletu, pri drugih izvajalcih). Odstop od siceršnje poslovne prakse zagotovo predstavlja indic, na podlagi katerega bi se moral revident pozanimati o zanesljivosti svojih poslovnih partnerjev in bi moral sklepati na nepravilnosti pri delovanju izdajatelja računa, vendar jih je zaradi malomarnosti ali zavestno spregledal, zaradi česar mu je mogoče pripisati sodelovanje pri transakciji, ki je del nepravilnosti ali goljufije drugih subjektov.

Izplačilo delavcem, ki ga je delodajalec opredelil kot izplačilo regresa in ga izplačal v mesecu decembru, davčno ne predstavljajo drugega obroka regresa za letni dopust, ampak drug dohodek iz zaposlitve, če delodajalec z ničemer ne izkaže da so bili podani pogoji za izplačilo regresa v več obrokih in po 1. juliju tekočega leta.

Davčni organ prve stopnje bi moral na podlagi Konvencije o privilegijih in imunitetah Združenih narodov moral revidentko ne samo oprostiti plačila akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja, ampak tudi plačila prispevka iz naslova zdravstvenega zavarovanja po 55.a členu ZZVZZ, iz razloga, ker gre v obravnavanem primeru za poseben prispevek, ki ni le v splošnih značilnostih primerljiv z davčno obremenitvijo, temveč gre za plačilo, ki se vsebinsko izenačuje s plačilom davčne obveznosti, saj ne gre za plačilo, ki bi bilo temelj zdravstvenega zavarovanja, temveč za plačilo, ki so ga dolžne plačati že zavarovane osebe in na njihov obseg pravic in status tudi sicer nima nobenega vpliva.