V obravnavanem primeru je bilo ravnanje, iz katerega izvira škoda, naperjeno proti gospodarski družbi; okoliščina, da gre za majhno družinsko podjetje in da je tožnik njegov direktor, slednjega ne postavlja v položaj neposrednega oškodovanca. Njegova škoda je sekundarna: je posledica odstranitve lokala, ki je bilo v lasti „njegove“ gospodarske družbe, ki je v tem lokalu ustvarjala prihodke. Sekundarna škoda je praviloma škoda posrednih oškodovancev in jo OZ pravno priznava izrazito omejevalno, le v primeru smrti in posebno teže invalidnosti bližnjega. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je pravna ustanova posrednega oškodovanca v odškodninskem pravu izjema, saj je pravno razmerje med odgovorno osebo in posrednim oškodovancem na ta način vzpostavljeno preko običajnih meja relevantne vzročne zveze. S tem, ko ta institut širi pojem pravno relevantne vzročnosti, širi obseg odškodninskega varstva in to daje nekaj več kot bi oškodovancu...

Razlaga pogodbe - prenehanje pogodbe.

To, da je z namensko razlago zakona mogoče sklepati o tem, kdo je mišljen kot davčni zavezanec, materialnopravno še ne vzpostavlja njegove javnopravne (davčne) obveznosti. Ta mora biti določena z jasnim in nedvoumnim zakonskim pravilom. Ker v konkretnem primeru zavarovančeva obveznost ni določena na takšen način, slednjega ni mogoče šteti za davčnega zavezanca. Čim je tako, pa ni podlage za to, da bi zavarovalnica lahko zmanjšala svojo pogodbeno obveznost v razmerju do zavarovanca oziroma da bi jo transformirala na način, da bi del obveznosti poravnala direktno njemu, preostali del pa tako, da bi zanj plačala sporni davek.