V premoženjskih sporih z nedenarnim zahtevkom se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe načeloma presoja po razmerju med tožbenim zahtevkom in tistim njegovim delom, ki je (še) sporen v revizijskem postopku. Kadar pa delnega uspeha stranke v postopku ni mogoče odstotkovno opredeliti, se v tožbi navedena vrednost spornega predmeta šteje za nedeljivo celoto in je zato tudi za presojo dovoljenosti neposredne revizije odločilna vrednost, ki je navedena v tožbi. Predmet delitve skupnega premoženja je lahko le premoženje, ki obstaja v času prenehanja zveze oziroma zunajzakonske skupnosti, ne pa tudi premoženje, ki je bilo v zakonski zvezi oziroma zunajzakonski skupnosti potrošeno, če sta skupno premoženje (denarna sredstva na računu) partnerja porabila skupaj oziroma eden od njiju s soglasjem drugega. Pri povračilu investicijskih vlaganj o dodajanju vrednosti blagu ali storitvi ni mogoče govoriti, ker sploh ne gre za potrošnjo. Končni...

Nerezident je zavezan za davek od dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji. Dohodki se obdavčujejo v obsegu in na način, kot je določeno s tem zakonom (4. člen) ZDDPO-2. Kot dohodek in s tem predmet obdavčitve po tem zakonu so v 2. točki 11. člena določeni tudi dohodki rezidenta in nerezidenta iz (prvega odstavka) 70. člena tega zakona, za katere je določena obveznost davčnega odtegljaja. Osnova za davčni odtegljaj je vsak posamezen dohodek (peti odstavek 12. člena). Pojem „dohodek“ uvaja ZDDPO-2 zgolj za potrebe obdavčitve, saj ne ureja zgolj obdavčitve dobička pravnih oseb, temveč tudi posamezne davčne vire, ki so predmet obdavčitve. Ti so kot predmet obdavčitve in s tem kot „dohodek“ iz trinajstega odstavka 8. člena ZDDPO-2 konkretizirani v prvem odstavku 70. člena ZDDPO-2, ki med dohodke, ki so predmet obdavčitve z davčnim odtegljajem, uvršča tudi plačila za storitve, če so plačila opravljena osebam, ki imajo sedež ali kraj...

Tožnik je na podlagi neverodostojnega računa ter ostalih spornih računov, neupravičeno uveljavljal odhodke iz poslovanja in si s tem neupravičeno znižal davčno osnovo, zato mu je davčni organ naložil v plačilo razliko za doplačilo akontacije dohodnine za leto 2010 in 2011. V postopku je bilo ugotovljeno, da računalniška oprema, na katero se glasijo sporni računi, ni bila namenjena za opravljanje tožnikove dejavnosti, ni bila evidentirana med tožnikovimi osnovnimi sredstvi in se ni nahajala na sedežu tožnikove dejavnosti. Zato tožniku upravičeno niso bili priznani odhodki na podlagi navedenih računov in posledično pravilno odmerjena akontacije dohodnine.