Predmet odločanja je odločba, izdana zoper tožnika kot dolžnikovega dolžnika na podlagi 175. člena ZDavP-2. Ker tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim je bila zarubljena dolžnikova terjatev do njega kot dolžnikovega dolžnika, je prvostopenjski organ pravilno postopal po 175. členu ZDavP-2 in izdal odločbo, s katero je dolžnikovemu dolžniku naložil, da plača znesek, enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.

Ker se je postopek, v katerega je tožnica hotela vstopiti, že ustavil, tožnica ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka, saj se njen položaj, četudi bi s tožbo v tem upravnem sporu uspela, več ne bi mogel izboljšati, kar velja še posebej tudi glede na izid postopka, ki izhaja iz sklepa o ustavitvi, namreč da so pogoji za popravek DDV izpolnjeni. Upoštevati pa je treba tudi, da se vstop v postopek lahko zahteva samo tekom postopka na prvi stopnji, kasneje pa le še s pritožbo oz. predlogom za obnovo.

Stavbna pravica nastane šele z vpisom v zemljiško knjigo (prvi odstavek 257. člena SPZ-1). Dejstvo, da je po specialni ureditvi, določeni v 56. členu takrat veljavnega ZGO-1 gradbeno dovoljenje lahko pridobila tudi stranka, ki je svojo pravico graditi izkala z notarsko overjeno pogodbo z dokazilom o vložitvi predloga za vpis stvarne pravice v zemljiško knjigo, ne more vplivati na presojo ali gre v obravnavani zadevi za dobavo blaga ali ne. Opisana ureditev je bila specialno določena v takrat veljavnem ZGO-1 in je bila predvidena zgolj za uporabo v postopkih pridobivanja gradbenega dovoljenja. Pojem pravnomočnosti iz petega odstavka 141. člena ZDavP-2 se nanaša le na materialno pravnomočnost. Davčni inšpekcijski nadzor se ne more ponoviti glede pravnomočnih vsebinskih ugotovitev in dejanj predhodno zaključenega davčnega inšpekcijskega nadzora.