Davčni organ v skladu z drugim odstavkom 111. člena tega ZDavP-2 zavaruje pričakovano davčno obveznost z vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah zavezanca za davek oziroma deležih družbenika. V teh primerih se sklep iz tretjega odstavka 111. člena tega zakona šteje za začasni sklep za zavarovanje iz 119. člena tega zakona, kjer je med drugim določeno, da začasni sklep za zavarovanje, s katerim se zavezancu za davek omeji ali prepove razpolaganje z njegovimi nepremičninami, davčni organ nemudoma pošlje pristojnemu sodišču, ta pa po uradni dolžnosti vpiše v Zemljiško knjigo zaznambo v njem vsebovane prepovedi.

Zloraba sistema DDV pomeni, to je izvedba določene transakcije zgolj z namenom pridobitve davčne ugodnosti, razlog, zaradi katerega davčni zavezanec ni upravičen do vračila DDV, ki ga uveljavlja na podlagi take transakcije. Takšno stališče namreč izhaja tudi iz sodne prakse SEU, kot tudi sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Vendar pa morajo biti po presoji sodišča okoliščine glede ugotovljene zlorabe sistema DDV v postopku nesporno ugotovljene, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo storjeno. Tožeča stranka se sklicuje, da uveljavlja odbitek izhodnega DDV in ne odbitek vstopnega DDV, zaradi česar meni, da očitek o njenem vedenju glede sodelovanja pri davčni utaji ni utemeljen in tudi ni jasno, kakšno ugodnost naj bi tožeča stranka (sploh) pridobila (ob tem, da je izhodni DDV, katerega popravek uveljavlja, tudi plačala).

Izplačilo na podlagi sodne poravnave predstavlja denarni prejemek tožnice, ki je v izpodbijani odločbi pravilno pravno opredeljen kot drug dohodek, opredeljen v 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Med tovrstne dohodke spada dohodek, ki se ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjskih pravic ter za dohodek iz kapitala in ni dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu oz. ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu.