Ker so pripadniki Al Mahdija od tožnika očitno zahtevali provizijo in ga niso preganjali zato, ker je prodajal alkohol oziroma ker bi imel določeno politično prepričanje oziroma ker bi mu akter zatrjevanega preganjanja pripisal določene politične lastnosti ali versko prepričanje, ni očitno, da bi bila v tej zadevi podana katera izmed petih možnih podlag za preganjanje iz 1. odstavka 27. člena ZMZ-1. Kvečjemu bi bilo možno izpeljati, da bi napadalci lahko na zunaj opravičevali svoje maltretiranje tudi s kršenjem verskih pravil in običajev glede na to, da iz predloženih in uporabljenih informacij o stanju v izvorni državi s strani tožnika in uradne osebe nedvomno izhaja, da je v Iraku možno preganjanje zaradi upravljanja trgovin z alkoholnimi pijačami in v tem smislu lahko gre za pripisano stališče, ki nasprotuje političnim in/ali verskim prepričanjem akterjev preganjanja. Možno bi tudi bilo, da bi tožniku grozila resna škoda, ker se je izmikal plačilu provizije...

Tožnik, ki posluje s tujimi dobavitelji v okviru opravljanja svoje dejavnosti, bi moral poznati vsebino klavzul na računih oziroma se pred sklenitvijo posla o tem ustrezno informirati. Če je tožnik navedenim računom s klavzulami pripisoval drugačen pomen, kot ga imajo v resnici, je sam odgovoren za posledice svojega neskrbnega ravnanja. V primeru, če je menil, da računi ne izkazujejo resničnosti poslovnih dogodkov, pa bi moral takšne račune zavrniti in zahtevati izdajo pravilnih računov, česar pa tožnik ni storil. Iz vsebine spornih računov nesporno izhaja, da vsebujejo klavzule, ki določajo, da DDV v državi dobaviteljev (Madžarska) ni bil obračunan. Gre za oproščene dobave blaga znotraj Skupnosti. Na podlagi navedenih ugotovitev je pravilen zaključek davčnega organa, da bi moral tožnik pri nadaljnji prodaji vozil v Sloveniji obračunati DDV po splošni ureditvi, saj niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo posebne ureditve, kot jih določa 103. člen ZDDV-1.

Praviloma sme pri izračunu svoje davčne obveznosti davčni zavezanec odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij in 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz., da davčni zavezanec ni vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi (t. i. subjektivni element). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri predhodno navedenih pogojev ni izpolnjen. Glede na dejstvo, da je bil A.A. zaposlen pri tožniku ter hkrati ustanovitelj in direktor hrvaške družbe A. d.o.o., ki je edini za slednjo opravljal nakupe in prodajo vozil,...