Zakonska zahteva iz šestega odstavka 236.a člena ZPP, ki je odraz načela neposrednosti (4. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) terja, da mora sodišče zaslišanje priče izvesti (navkljub pisni izjavi), če tako zahteva katera od strank. Ker ZUS-1 sedaj, po spremembi ZPP-E, v prvem odstavku 22. člena določa, da se v upravnem sporu uporabljajo določbe ZPP, kolikor ZUS-1 ne določa drugače, velja poudariti, da predmetna materija, urejena v šestem odstavku 236.a člena ZPP, predstavlja specialno ureditev v razmerju do drugega odstavka 51. člena ZUS-1.

V primeru, ko je sodišče prve stopnje odločilo na seji ter presojalo zakonitost izdane odločbe na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, in ne na podlagi dejstev, ki bi jih sodišče samo ugotavljalo, ter dokazov, ki bi jih sodišče izvajalo v upravnem sporu, je očitno neutemeljen revizijski ugovor, da sodbi sodišča prve stopnje manjka dokazni sklep. Revizijski ugovor krajevno nepristojnega davčnega organ ni dopusten revizijski razlog, ker gre za ugovor kršitve pravil upravnega postopka, revidentka pa v reviziji tudi ne pojasni, na kakšen način naj bi ta kršitev prerasla v kakšno od kršitev upravnega spora.

Realizirana ustna pogodba je bila veljavna (73. člen tedaj veljavnega ZOR). B. A. je s tem pridobil pravico od staršev (oziroma od očeta kot formalnega zemljiškoknjižnega lastnika, čeprav ni bilo sporno, da gre za skupno premoženje obeh) zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik celotne nepremičnine na G. in solastnik četrtine poslovnega prostora E. Ob njegovi smrti (132. člen ZD) pa je vse njegovo premoženje, vključno s terjatvijo zahtevati zemljiškoknjižno dovolilo, prešlo nazaj na starša kot njegova zakonita dediča (14. člen istega zakona). Vpis v njuno korist (oziroma formalno v očetovo korist) je že obstajal, terjatev pa je z združitvijo upnika (formalno očeta kot zemljiškoknjižnega lastnika, dejansko pa obeh staršev) in dolžnika v isti osebi prenehala.