Neuveljavitev pravnih sredstev, ki so bila tožniku na voljo (tj. predvsem pravda za ugotovitev obstoja v stečaju prerekanih terjatev), v danem primeru ni bila predmet presoje z vidika (ne)gospodarnosti, zato navedbe tožnika, da je ravnal gospodarno, niso merodajne. Dejstvo je, da zakon predpisuje restriktivne pogoje za popravek DDV v primeru insolvečnih postopkov, zato je treba upoštevati tretji in četrti odstavek 39. člena ZDDV-1, ni pa merodajno vprašanje (ne)gospodarnosti ali smotrnosti vodenja sodnih postopkov. Tožnikovo naziranje, da sporni računi zaradi tega, ker jih naslovnik računov ni plačal in ker je stečajna upraviteljica te terjatve prerekala, enostavno ne obstajajo, pravno ni pravilno.

Kot razlog za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje tožnik navaja nepravilno vročitev drugostopenjske odločbe. Glede na to, da je bila ta odločba vročena pooblaščencu za vročanje, ki je imel v tem času še vedno pooblastilo za sprejemanje pisanj, je bila vročitev opravljena pravilno. V kolikor je prišlo do preklica pooblastila, bi moral tožnik o tem obvestiti organ. Da bi to storil, tožnik niti ne zatrjuje in v zvezi s tem tudi ne predloži nobenega dokazila. Tožnik torej ne navaja opravičljivih razlogov, zaradi katerih ni mogel pravočasno vložiti tožbe. Ker tožnik po navedenem ni verjetno izkazal obstoja opravičljivih razlogov za zamudo, sodišče njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni moglo ugoditi in ga je zavrnilo.

Tožnik je v letu 2007 preprodajal rabljena osebna vozila (višjega cenovnega razreda), ne da bi bil za to registriran in ne da bi bilo opravljanje te dejavnosti vključeno v poslovni izid in s tem v predpisane davčne obračune za omenjeno davčno obdobje. Takšen zaključek temelji na podatkih iz davčnih evidenc in iz registra motornih vozil in prometnih listin, ki jih je pridobil davčni organ po uradni dolžnosti in ki jim tožnik v tožbi ne ugovarja. Iz evidence MRVL sledi, da je tožnik osebno v letu 2007 kupil, registriral in nato v kratkem času po nakupu (na način komisije) prodal skupno devet vozil različnim kupcem osebnih avtomobilov. Teh vozil je bilo v inšpiciranem obdobju skupno štirinajst, na leto povprečno pet do šest, kar zadošča tako za službene kot osebne potrebe tožnika, oziroma ne izkazuje potrebe po tem, da bi tožnik poleg že omenjenih vozil zgolj zaradi lastnih oziroma družinskih potreb kupoval in takoj zatem tudi prodal še več drugih avtomobilov.