Če prvostopenjski davčni organ v ponovljenem postopku ugotovi drugačno dejansko stanje, mora sprejeti tudi drugačno pravno odločitev, ki je lahko tudi v škodo davčnega zavezanca. To pomeni, da če je prvostopenjski upravni organ v prvotnem postopku (napačno) napravil oceno davčne osnove, da to ne pomeni, da bo tudi v ponovljenem postopku davčna obveznost zavezanca ugotovljena na isti način.

Davčna zavezanka (revidentka) mora na poziv upravnega organa z objektivnimi dokazi dokazati, da bodo nepremičnine uporabljene za namen njene dejavnosti, od katere se plačuje DDV, oziroma da je konkretna nepremičnina primerna za ekonomsko izkoriščanje, če uveljavlja vračilo vstopnega DDV. Revidentka kot holding družba nima pravice do odbitka vstopnega DDV, poleg tega pa ni uspela izkazati, da je pridobila nepremičnine za potrebe svoje z DDV obdavčljive gospodarske dejavnosti, torej ni izkazala neposredne in takojšnje povezave z izstopnimi gospodarskimi transakcijami, za katere se sicer prizna pravica do odbitka, oziroma ni izkazala, da so kupljene nepremičnine primerne za ekonomsko izkoriščanje. Kadar so blago ali storite, ki jih pridobi davčni zavezanec, uporabljeni za potrebe z DDV plačila oproščenih transakcij oziroma gre za blago ali storitve, ki ne spadajo na področje uporabe DDV, se ne more pobrati izstopnega davka niti odbiti vstopnega...

Davčni zavezanec ima v primeru, da dokaže, da bo nepremičnino uporabljal izključno za namene obdavčenih transakcij, pravico do odbitka DDV tudi že v fazi pripravljalnih dejavnosti, pa čeprav te dejavnosti še ne bo takoj opravljal. Takšen namen mora biti potrjen z objektivnimi elementi oziroma okoliščinami. Vendar je davčni zavezanec tisti, ki mora upravne organe oziroma sodišče prepričati ne samo s svojimi navedbami, ampak tudi s predlaganjem dokazov, ki po njegovih zatrjevanjih izkazujejo objektivne okoliščine (indice, elemente) predmetnega namena.