Pritožbeni organ je preizkusil prav vse zatrjevane primere dvojnih oziroma večkratnih izterjav istih obveznosti ter nato podrobno in v zvezi z vsako od zatrjevanih situacij ugotovil, da ni prišlo do podvajanj in tudi ne do večkratne izterjave ter za svoj zaključek navedel (pravilne) razloge: 1. v zatrjevanih primerih podvajanj gre za izterjavo dveh vrst obveznih prispevkov - od zaposlenih in za zaposlene; in 2. pri zatrjevanih večkratnih izterjavah pa gre izterjavo po obračunih, ki jih je vložila tožeča stranka ob izplačilih dohodkov, ki jih je opravila na različne datume v okviru istega obračunskega obdobja, in gre torej v vsakem posameznem primeru za izplačilo, od katerega se v skladu z določbami 352. in 285. člena ZDavP-2 obvezno izračuna odtegljaj iz naslova obveznih prispevkov za socialno varnost.

Neuveljavitev pravnih sredstev, ki so bila tožniku na voljo (tj. predvsem pravda za ugotovitev obstoja v stečaju prerekanih terjatev), v danem primeru ni bila predmet presoje z vidika (ne)gospodarnosti, zato navedbe tožnika, da je ravnal gospodarno, niso merodajne. Dejstvo je, da zakon predpisuje restriktivne pogoje za popravek DDV v primeru insolvečnih postopkov, zato je treba upoštevati tretji in četrti odstavek 39. člena ZDDV-1, ni pa merodajno vprašanje (ne)gospodarnosti ali smotrnosti vodenja sodnih postopkov. Tožnikovo naziranje, da sporni računi zaradi tega, ker jih naslovnik računov ni plačal in ker je stečajna upraviteljica te terjatve prerekala, enostavno ne obstajajo, pravno ni pravilno.

Kot razlog za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje tožnik navaja nepravilno vročitev drugostopenjske odločbe. Glede na to, da je bila ta odločba vročena pooblaščencu za vročanje, ki je imel v tem času še vedno pooblastilo za sprejemanje pisanj, je bila vročitev opravljena pravilno. V kolikor je prišlo do preklica pooblastila, bi moral tožnik o tem obvestiti organ. Da bi to storil, tožnik niti ne zatrjuje in v zvezi s tem tudi ne predloži nobenega dokazila. Tožnik torej ne navaja opravičljivih razlogov, zaradi katerih ni mogel pravočasno vložiti tožbe. Ker tožnik po navedenem ni verjetno izkazal obstoja opravičljivih razlogov za zamudo, sodišče njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni moglo ugoditi in ga je zavrnilo.