Peti odstavek 68. člena ZDavP-2 poleg pogojev za ugotavljanje davčne osnove na tej podlagi določa vse elemente, ki so potrebni za izračun davčne obveznosti (davčna osnova, davčna stopnja, davčno obdobje), torej vsebuje materialne določbe, katerih specialno ureditev v razmerju do določb ZDoh-2 terja predpisani način odmere. Predmet obdavčitve po navedeni določbi predstavlja na predpisani način ugotovljena razlika, ne glede na vir oziroma vrsto dohodkov, iz katerih izvira. Stališče davčnega organa, da dejanska vsebina in narava prejemkov za obdavčitev po določbah petega odstavka 68. člena ZDavP-2 ni pravno pomembna, je po navedenem skladna z določbami 68. člena ZDavP-2.

Da gre za zazidano stavbno zemljišče povsem jasno izhaja iz cenitve, ki jo je za namene njene prodaje družbi A. d.o.o. opravil sodni cenilec H.H. in ki se nahaja v upravnih spisih. Vsakršno zatrjevanje tožeče stranke, da zemljišče ni pozidano in sklicevanje na drugačen status zemljišča, ki ga vsebuje tožba in pred tem že pritožba ter pripombe na zapisnik, je zato zavajajoče in brez brez podlage ter kot takšno - kot ena od okoliščin, ki je sicer relevantna za odločitev - ne more pripomoči k drugačni odločitvi. Relevantna je ta okoliščina zato, ker bi morebitna nadaljnja prodaja predmetnih nepremičnin v nespremenjenem stanju (kot kompleksa stavbnih zemljišč, na katerih stojijo stari objekti), pomenila promet, ki je praviloma oproščen plačila DDV in bi torej morala tožeča stranka že ob pridobitvi nepremičnin izkazovati, da bo pri nadaljnji prodaji prišlo do obdavčitve po izbiri v skladu s 45. členom ZDDV-1. Tega pa tožeča stranka ni izkazala, tako kot...

Izpovedbe predlaganih prič ne morejo nadomestiti tožnikovega trditvenega bremena. Tožnik ni konkretizirano navedel niti okoliščin prejema spornega zneska od staršev (denimo kdaj, kje, od koga, v kakšni obliki je denar prejel) niti ni presegel ravni pavšalnosti pri navedbi, da so njegovi starši iz bogatih družin. Po drugi strani pa je prvostopenjski davčni organ smel izvesti vnaprejšnjo dokazno oceno in tako odreči kredibilnost s strani tožnika predlaganim pričam, saj, četudi bi te priče potrdile tožnikove navedbe (pri čemer sodišče tudi le-te ocenjuje za zgolj pavšalne, vsaj v delu glede premožnosti družin tožnikovih staršev), še vedno ostaja odločujoče, da po ugotovitvah prvostopenjskega davčnega organa tožnikovi starši niso imeli zadostnih sredstev, da bi sinu lahko dali tolikšno darilo, torej bi prvostopenjski davčni organ ne glede na izpovedbe predlaganih prič odločil enako.