Ni bistveno ali so pravni posli, na katerih temeljijo odhodki, bili izvršeni, saj mora biti ugotovljeno tudi, da je navedene storitve dejansko opravil prejemnik odhodka, kar izkazuje, da je imel navedeni odhodek neposredni poslovni namen (kavzo). Slednje pa dokazuje, da je bil ta potreben za pridobivanje prihodkov. Ob zaključku, da zaračunane storitve ni opravila družba, ki je računa izdala, po presoji sodišča niso bistvene navedbe davčnega organa tako glede same vsebine storitev (zaračunanih študij) kot njihove potrebnosti oz. možnosti, da bi za zaračunan znesek omenjenih storitev tožnik zaposlil ekipo strokovnjakov. Zato sodišče tožnikove ugovore, ki se nanašajo na omenjene navedbe zavrača kot nerelevantne.

V zadevi je sporen tožnikov popravek izstopnega DDV po izstavljenem dobropisu, pri čemer tožniku pravica do popravka ni bila priznana zaradi obstoja nevarnosti izgube davčnih prihodkov. Tožnik je bil z dejstvi, ki jih je ugotovil prvostopenjski davčni organ in na katerih temelji očitek slabovernosti, seznanjen z zapisnikom o davčnem inšpekcijskem nadzoru in nato še z izpodbijano odločbo, v davčnem postopku na prvi in drugi stopnji pa je imel zagotovljene vse procesne pravice za sodelovanje v postopku, česar tožnik ne prereka. Posledično bi lahko tožnik ugotovljena dejstva, na katerih temelji očitek slabovernosti (da sam ni opravil storitev, ki jih je družbi A. zaračunal s svojim računom, in da dejansko predmetni račun ni bil plačan ter da tudi sam tožnik na svojem računu izkazanega DDV ni plačal niti ga ni imel namena plačati) po vsebini izpodbijal v davčnem postopku, ki je potekal pri njem; vendar tega ni storil, temveč je v tej zvezi uveljavljal le (neutemeljene)...

Postopek, ki teče na Ustavnem sodišču RS glede ocene ustavnosti 68a. člena ZDavP-2, sam po sebi ne predstavlja zakonskega razloga, zaradi katerega pritožbeni organ ne bi odločil o tožnikovi pritožbi. Tožnik namreč, kljub navedenemu postopku, ki teče na Ustavnem sodišču RS, zahteva, da tožena stranka odloči o njegovi pritožbi.