Sodišče se strinja z dokazno oceno davčnega organa, da so v obravnavanem primeru obstajali objektivni elementi, na podlagi katerih bi tožnik moral vedeti, da ne gre za običajno poslovno prakso, pa kljub temu ni izvedel dodatnih preverjanj, na podlagi katerih bi se prepričal, da transakcija ni povezana z zlorabo oziroma goljufijo sistema DDV.

Po ustaljeni sodni praksi predstavlja prodaja nepremičnine na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila terjatev upnikov, odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini. Dolžnik, lastnik nepremičnine, ki je bila prodana v izvršilnem postopku na javni dražbi, pa ima v smislu ZDPN-2 položaj prodajalca nepremičnine in s tem zavezanca za plačilo DPN (prvi odstavek 5. člena ZDPN-2).

V obravnavanem primeru cilj odsvojitve poslovnega deleža (izguba vseh upravičenj iz prodanega deleža v zameno za kupnino) ni bil dosežen, saj A.A. družbo še naprej v celoti lastniško in upravljavsko obvladuje; edini motiv pa je bil prihranek pri davku, saj je obdavčitev kapitalskih dobičkov davčno ugodnejša od obdavčitve dividend. Zato se sporna pridobitev lastnega poslovnega deleža spregleda in se po ekonomski vsebini obravnava kot prikrito izplačilo dobička, kar se obdavči kot dividenda.