Za zlorabo davčnih predpisov gre, kadar je glavni in edini namen cilj transakcije zmanjšanje davčnih obveznosti oz. neupravičena pridobitev davčnih ugodnosti in preprečitev doseganja cilja davčnega predpisa, kar pa po presoji sodišča nedvomno izhaja iz predhodno navedenih okoliščin in poteka poslov. Da gre za zlorabo predpisov je pogosto razvidno iz značilnosti, da sta stranki določen posel izpeljali po nerazumljivo zapleteni in kompleksni poti, za katero ni, razen izogibanja obdavčitvi oz. zloraba predpisov, mogoče najti nobenega razumnega poslovnega cilja, kar je podano po presoji sodišča tudi v konkretni zadevi.

Drugi odstavek 240. člena ZUP določa, da, če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ zavrže s sklepom. V obravnavanem primeru je tožena stranka pravilno ugotovila, da so izpolnjeni pogoji za zavrženje pritožbe iz citiranega določila. Tožnik je namreč zoper odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-16-33/2018-4 z dne 17. 5. 2018 vložil pritožbo, kljub temu, da je bil poučen, da zoper to odločbo ni rednega pravnega sredstva niti ni dovoljeno sprožiti upravnega spora, ampak je upravni spor mogoč zoper prvostopenjsko odločbo.

Napačna domneva tožnice, da se rok za tožbo šteje od dneva, ko je bilo pisanje puščeno v hišnem nabiralniku in ne od dneva, ko je potekel 15 dnevni rok za prevzem pošiljke, ne predstavlja očitne pomote iz tretjega odstavka 103. člena ZUP. Sodišče se strinja z davčnim organom, da pri tem ni nepomembno, da vročitev ni bila opravljena laični osebi, pač pa strokovni osebi (davčni svetovalki) in tudi s stališčem davčnega organa, da gre za napako tožničine pooblaščenke oziroma njeno neskrbno ravnanje in torej ne gre za očitno pomoto iz tretjega odstavka 103. člena ZUP.