O napaki ni mogoče govoriti, kolikor davčni organ v zadevi odloči v skladu s svojim pravnim naziranjem. Vprašanje, ali je pravno stališče, s katerim odločitev utemelji, pravilno, je predmet presoje zakonitosti njegove odločitve v postopku z rednimi pravnimi sredstvi in sodne presoje v upravnem sporu. Napačna uporaba materialnega zakona je ob izpolnitvi procesnih predpostavk tudi eden od razlogov za odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe po nadzorstveni pravici (88. člen ZDavP-2), sama po sebi pa ne predstavlja razloga za uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2. Odločitve, da se olajšava ne prizna, ni mogoče pripisati napaki davčnega organa, temveč dejstvu, da ustrezna zahteva stranke ni bila vložena in torej kvečjemu napaki davčnega zavezanca, ki pa po presoji sodišča ne more šteti za očitno, saj je uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane v dispoziciji stranke.

Tožnik ni kupoval predmetnih nepremičnin in jih prodajal zgolj za lastne potrebe, marveč je šlo za opravljanje neregistrirane dejavnosti trgovanja z lastnimi nepremičninami. Šlo je namreč tako za nakupe, kot tudi za prodajo predmetnih nepremičnin v obravnavanem obdobju, pri čemer pa ni bila kot edina relevantna okoliščina upoštevano število in obseg trgovanja z lastnimi nepremičninami, kot to napačno meni tožnik. Za odločitev je ena od relevantnih okoliščin resničnost oz. neresničnost trditev tožnika, da predmetne nepremičnine (parcele) ni kupoval za nadaljnjo prodajo, marveč zase in za svoje otroke, česar pa tožnik v predmetnem postopku ni uspel dokazati. Tožnik ni vodil evidenc in davčnemu organu ni predložil obračunov svoje neregistrirane pridobitne dejavnosti trgovanja z lastnimi nepremičninami, posredovanja pri prometu z nepremičninami ter geodetskih storitev, ki jo je v obravnavanem obdobju opravljal kot fizična oseba. Pri oceni davčne...

Na podlagi okoliščin, ki so bile ugotovljene v postopku, je imel davčni organ upravičen dvom o tem, da so bile omenjene storitve res opravljene. Tožnik je namreč predložil račune, ki vsebujejo zgolj navedbo „razvoj pametne razsvetljave“, brez prilog, iz katerih bi izhajajo katera dela so bila opravljena. Tudi iz pogodbe, ki jo je tožnik sklenil z družbo A. d.o.o., ne izhajajo določila, ki so v pogodbenem odnosu pomembna, kar je pravilno ugotovil že prvostopenjski organ. Sami računi prav tako ne izpolnjujejo pogojev, ki jih določa 82. člen ZDDV-1. Vse to pa so tudi po presoji sodišča pomembne okoliščine (čeprav so že same po sebi zadosten razlog za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV) za to, da tožnik pri poslovanju z družbo A. d.o.o. ni bil dobroveren. Po presoji sodišča se tožnik utemeljeno sklicuje, da je izpodbijana odločitev pomanjkljiva ter ni ustrezno obrazložena. Obrazložitev izpodbijane odločitve se sklicuje na ugotovitve prvotnega...