Na strani davčnega zavezanca je, da v smislu 76. člena ZDavP-2 dokaže, da ne dolguje ničesar več oziroma da na dan pobota davčnega dolga ni bilo.

Točka 2 prvega odstavka 5. člena ZDMV omejitve uporabe dokazov v zvezi z dokazovanjem dejstva velike družine in skupnega gospodinjstva ne vsebuje. Pojma dokazilo o skupnem gospodinjstvu, na katerega se sklicuje navedena določba, že jezikovno ni mogoče enačiti s pojmom potrdilo o skupnem gospodinjstvu, ki ga izda upravna enota na podlagi zahteve. Če bi hotel zakonodajalec omejiti dokazna sredstva glede dokazovanja skupnega gospodinjstva le na navedena potrdila, bi to v zakon izrecno zapisal, torej navedel, da gre za potrdilo o skupnem gospodinjstvu, ki ga izda upravna enota. Res je, da se praviloma skupno gospodinjstvo dokazuje s potrdilom o skupnem gospodinjstvu, ki ga izda Upravna enota in je vezano na prijavo prebivališča oseb, ki tvorijo gospodinjstvo. Navedeno pa ne pomeni, da je to edini možen dokaz za dokazovanje navedenega dejstva in da če oseba statusa prebivališča pred Upravno enoto ni uredila, ne more izkazati obstoja skupnega gospodinjstva.

Ponovna presoja drugostopenjskega organa, ki je hkrati tudi nadzorstveni organ (organ, ki odloča o zahtevi predlagatelja za odpravo oz. razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici), ni dopustna. Odločanje slednjega o zakonitosti konkretne prvostopenjske odločbe, je izključena, če je o pritožbi ali drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal in to odločbo presodil kot zakonito. Pritožbeni organ kot nadzorstveni organ namreč ne more nadzirati samega sebe.