Za izkazovanje namena v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDDV-1 zgolj navedbe o namenu ne zadoščajo. Tožnik je tisti, ki mora prepričati ne samo s svojimi navedbami, ampak tudi s predlaganjem dokazov (npr. določene aktivnosti, ki se izkazujejo z določenimi listinami), ki po njegovih zatrjevanjih izkazujejo objektivne okoliščine (elemente) predmetnega namena. Dokazno breme je v skladu z 76. členom ZDavP-2 na tožniku, ki mora v davčnem postopku za svoje trditve predložiti dokaze. Tožnik pa v postopku (razen golih navedb) ni predložil niti predlagal nobenih dokazov.

Sodišče se strinja s presojo o dvomljivosti ekonomske upravičenosti obravnavane cesije, ki izhaja iz izpodbijane odločbe in je bila na drugi stopnji potrjena. Pravnorelevantna dejstva v zvezi s predmetno transakcijo, med strankama niso sporna; spor med strankama obstaja o pravni kvalifikaciji teh dejstev in pravnih posledicah, ki iz teh dejstev izvirajo. Za presojo ekonomske upravičenosti poslov je treba upoštevati okoliščine na strani zavezanca in ne interesov drugih, četudi povezanih oseb, razen kolikor se ti interesi ne preslikajo neposredno tudi v zavezančeve interese. Nasprotno pa ni nesporno, kot to trdi tožnik, da bi bila A.D. v obravnavanem obdobju plačilno nesposobna, zaradi česar naj ne bi bila mogoča izterjava; v izpodbijani odločbi je konkretno obrazloženo, kakšen je bil položaj A.D. (konkretno so navedena obdobja blokad transakcijskih računov, konkretno je navedeno, da je A.D. imela stvarno premoženje, četudi obremenjeno, konkretno je navedeno, da se nad...

Predlog se zavrne.