Ker je šlo v danem primeru za prenos podjetja kot celote, torej skupka sredstev, ki omogoča izvajanje neodvisne ekonomske dejavnosti, je v tem pogledu v obravnavanem primeru šlo za prenos podjetja, ki se lahko obravnava kot dobava izven sistema DDV. V obravnavanem primeru pa ni bil izpolnjen nadaljnji pogoj, da prevzemnik, v konkretnem primeru je to družba A., nadaljuje z dejavnostjo prevzete družbe, torej z dejavnostjo, ki jo je pred pripojitvijo opravljala družba B.. Le v primeru, če bi bil izpolnjen tudi navedeni pogoj, prenos podjetja ne bi bil predmet obračuna DDV in bi šlo za transakcijo izven sistema DDV. Le v primeru, če prevzemnik po izvedenem prenosu podjetja ali dela podjetja nadaljuje neodvisno ekonomsko dejavnost prevzete družbe, gre za prenos podjetja ali dela podjetja, ki je izvzet iz obdavčitve z DDV. Le pod navedenimi pogoji gre za poenostavitev obdavčitve z DDV.Določbo petega odstavka 85.a člena ZDavP-2 je mogoče ustavnoskladno razlagati le tako, da je...

V danem primeru so bile prevozne listine - CMR o prevozu predmetnega blaga ter listine v zvezi z C. dobavo ter druge listine, ki jih je pravočasno predložil tožnik v postopku DIN, nepravilno sestavljene oz. pomanjkljive do takšne mere, da niso izkazovale dejanske dobave predmetnega blaga družbama A. v Romunijo in B. na Slovaško. Pomanjkljive prevozne listine - CMR ne izpolnjujejo pogojev 6. člena Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga podpisani v Ženevi, 19. maja 1956, spremenjeni s Protokolom z dne 5. junija 1978 in ne morejo biti verodostojni dokaz, da je bilo blago odpeljano iz Slovenije in predano deklariranim kupcem v tujini (družbama družbama A. v Romunijo in B. na Slovaško), saj ne vsebujejo vseh relevantnih podatkov oz. podatkov o dejanski dobavi predmetnega blaga. Prevozne listine - CMR so lahko verodostojen dokaz le, če so v celoti in pravilno izpolnjene in izkazujejo dejanske dobave blaga.

Ker ni sporno, da tožnik v postopku, katerega obnovo predlaga, ni bil ne zavezanec za plačilo DMV, ne upravičenec do vračila DMV, saj tožnik tega niti ne zatrjuje, tožnik ni oseba, upravičena za vložitev predloga za obnovo postopka po 89. členu ZDMV. Ker tudi ne gre za primer, ko bi morala toženka tožniku v času izdaje odločb o odmeri in vračilu DMV iz leta 2012 priznati status stranke ali stranskega udeleženca po kakšni drugi zakonski podlagi, česar tožnik niti ne zatrjuje, sodišče pritrjuje toženki, da tožnik s predmetnim predlogom ni uveljavljal kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Njegovo zavrženje na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP je zato pravilno in na zakonu utemeljeno. Iz istega razloga tožnik tudi ne more predlagati odprave, razveljavitve in spremembe odločbe na podlagi 90. člena ZDavP-2. Na podlagi sedmega odstavka 11. člena ZDMV, ki določa, da za motorno vozilo, od katerega je bil vrnjen davek...