Toženka o zahtevi za denacionalizacijo gradu v ... v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tega sodišča I U 2788/2017 z dne 20. 2. 2018 ni odločila v zakonsko predpisanem roku 30 dni, določenem v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1, niti ni tega storila v nadaljnjih sedmih dneh po zahtevi tožnikov z dne 13. 5. 2019, ter sodišču tudi ni pojasnila, zakaj ne. Opravičljivi razlogi za molk organa torej niso podani.

V zadevi je sporno, ali je tožena stranka med prejemke, ki se upoštevajo pri preračunu veteranskega dodatka, pravilno upoštevala znesek mesečne rente, ki jo tožnik prejema iz naslova odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v posledici delovne nezgode. Mesečno ta znaša 297,84 EUR, izplačevalec pa plačuje tudi akontacijo dohodnine v višini 99,28 EUR. Po presoji sodišča je bistveno, da renta, ki jo prejema tožnik, ni med izjemami, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 47. člena ZVojI.

Ker terjatev za vračilo neupravičeno prejete državne pomoči nima narave terjatve iz gospodarske pogodbe, se tudi zastaralni roki iz OZ ne uporabljajo. Zaključek, da ne gre za obligacijskopravno razmerje, dodatno podkrepi dejstvo, da bi moral tožnik toženko o spremembi na proizvodni napravi obvestiti zato, ker toženka v primeru, če proizvajalec električne energije spremeni proizvodno napravo, deklaracijo odvzame z odločbo. Glede na opisane elemente razmerja, je toženka pravilno štela, da izplačevanje podpore, ki jo tožniku na podlagi dodeljene pravice do podpore izplačuje A d.o.o., ni obligacijsko razmerje, ampak javnopravno razmerje. Posledično se zanj ne uporabljajo določbe OZ, na katere se sklicuje tožnik. Po presoji sodišča je obveznost vračila preveč izplačane državne pomoči najbolj sorodna davčnim obveznostim, katerih obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršba so urejeni s pravili ZDavP-2, ki...