Tožnica ni verjetno izkazala okoliščin, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenih dejanj, in razlogov, ki jih je pretežno dopolnil drugostopenjski organ. Ker ni sporno, da so bila sporna pisanja na način iz 85.a člena vročena tožnici v času, ko je navedena določba že veljala, in kar je takšen način vročanja v davčnih zadevah zakonsko predpisan, tožnica nima prav, da bi morala predhodno soglašati s takšnima načinom vročanja, saj zakon česa takega ne predpisuje.

Iz listin je bilo v konkretnem primeru razvidno, da je B.B., to je darovalka po sporazumu, z nepremičnino razpolagala že pred sklenitvijo sporazuma, ki ga je predložil v odmero tožnik in da predmet prenosa in s tem obdavčitve več ne obstoji. To pa pomeni, da ni pogojev za odmero po predloženem sporazumu in zato je finančni organ ravnal pravilno, ko je postopek odmere ustavil.

Uporaba računovodskih standardov je v obravnavani zadevi pomembna za pravilno razlago možnosti davčnega upoštevanja rezervacij v okviru in na podlagi 20. člena ZDDPO-2. Glede na to, da se morajo po določbah relevantnih SRS in MSRP rezervacije oblikovati le v zvezi z že obstoječimi obveznostmi, glede katerih torej v trenutku izdelave knjigovodskih oziroma računovodskih izkazov ni (več) dvoma, da obstojijo, gre v obravnavanem primeru po vsebini za oblikovanje pogojnih dolgoročnih obveznosti, ki pa po drugem odstavku 20. člena ZDDPO-2 niso davčno priznane kot odhodek davčnega zavezanca. Pri rezervacijah sta v trenutku njihovega oblikovanja namreč negotova le še čas oziroma točen znesek obveznosti (tudi ta je vsekakor za davčnega zavezanca vsaj že ocenljiv), ne pa že obstoj obveznosti kot takšen. 29. člen ZDDPO-2 je treba pravilno razumeti tako, da je davčno priznan vsak dokazani odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem...