Dejansko stanje davčni zavezanec lahko dokazuje z različnimi dokaznimi sredstvi, tudi z zaslišanjem stranke ali pa priče, vendar morajo biti dokazi tako listinski, kot tudi izpovedbe strank ali prič skladni in prepričljivi, da sodišče prepričajo. Po drugi strani pa je splošno uveljavljena ter zakonsko utemeljena obveznost vodenja ustreznega knjigovodstva ob spoštovanju SRS in je povezana z zahtevo poštenega in preglednega poslovanja, ki velja za vse poslovne subjekte.

Tožnik je za novo dejstvo, ki bi lahko vplivalo na odmero njegove dohodnine, izvedel najkasneje dne 30. 12. 2016, ko je v Češki republiki plačal davek od dohodkov, ki jih je prejel v tej državi. Takrat je namreč davek poravnal, kar pomeni, da je bil najkasneje takrat seznanjen z njegovo višino. Predlog bi zato moral vložiti v nadaljnjih šestih mesecih, to je najkasneje do dne 30. 6. 2017, česar pa ni storil, pač pa je predlog vložil šele dne 25. 10. 2017, torej prepozno. Sodišče ne sledi tožnikovi trditvi, da je rok pričel teči šele, ko je od finančnega organa Češke republike prejel potrdilo (dokaz) o plačilu davka, torej dne 25. 4. 2017, saj po določbi 89. člena ZDavP-2 podlaga za vložitev predloga za obnovo postopka ni le pridobitev novega dokaza, pač pa so to tudi nova dejstva.

Davčni organ je pravilno zaključil, da tožnik ni dokazal, da bi imel na omenjeni presečni datum (1. 1. 2008) res gotovino v zatrjevani višini (500.000,00 EUR) oziroma ni dokazal, da bi v obdobju inšpiciranja dejansko prejel sredstva (v višini 185.000,00 EUR) od svoje matere. Davčni organ je razloge, zaradi katerih je sprejel tak zaključek, podrobno in izčrpno obrazložil v obrazložitvi izpodbijane odločbe, prav tako se je do tožnikovih pritožbenih razlogov opredelil tudi pritožbeni organ. Z zaključki obeh organov pa se strinja tudi sodišče. Dokazno breme je namreč na tožniku, ki mora s predloženimi oz. predlaganimi dokazi prepričati v resničnost trditve o obstoju zatrjevanega dejstva.