V skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni možno izpodbijati izvršilnega naslova (v predmetni zadevi odločb o odmeri davka od dohodka iz kmetijstva). Enako velja tudi za tožbo. Ugovore v zvezi z izvršilnim naslovom bi moral tožnik uveljavljati v odmernem postopku. Tožnikovi tožbeni ugovori v zvezi s katerim tožnik finančnemu organu očita bistvene kršitve določb postopka pa se nanašajo na odmerno odločbo, torej na izvršilni naslov.

Sodišče se strinja z zaključkom davčnega organa, da omenjeno naknadno vplačilo matične družbe v povečanje kapitala omenjenih družb ni v skladu z neodvisnim tržnim načelom, saj ne gre za ekonomski interes. Tudi po presoji sodišča sta se s povečanjem kapitala obeh omenjenih družb in kreditiranjem tožnika preko omenjene družbe tožnik oziroma matična družba skušala izogniti določbi 32. člena ZDDPO-2. Na ta način si je tudi po presoji sodišča tožnik znižal davčno osnovo za DDPO. Tudi po presoji sodišča je pravilen zaključek davčnega organa o navideznosti omenjenega pravnega posla.

Dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Prav ima v tem pogledu tožnik, da določila ZDMV, ki jih v svoji odločbi navaja drugostopenjski davčni organ, ne predpisujejo, da bi se vozilo moralo nahajati na ozemlju Republike Slovenije, da bi se ga lahko registriralo, zato po presoji sodišča tudi ni osnove, da se zgolj iz podatkov o registraciji in odjavi vozil v MRVL sklepa na to, ali se vozila nahajajo na ozemlju Republike Slovenije.