Če bi zakonodajalec ob tem, ko je uredil možnost vlaganja davčne napovedi za odmero dohodnine na podlagi samoprijave, želel uvesti tudi kriterij pravočasnosti vložitve davčne napovedi kot dodatni kriterij razlikovanja med davčnimi zavezanci pri izračunu njihove davčne osnove za odmero dohodnine (in s tem davčne obveznosti), bi bilo to skladno z načelom jasnosti in določnosti predpisov (2. člen Ustave) ter zakonitosti na področju davkov (147. člen Ustave) v zakonu izrecno, jasno in nedvoumno določeno. Z vidika vprašanja ustavne dopustnosti pa bi moral biti tak poseg v načelo davčne pravičnosti (14. člen Ustave) tudi ustrezno utemeljen. Za obravnavani primer vložitve davčne napovedi kot samoprijave in izračuna davčne osnove na tej podlagi pa to iz (nobenega) zakona ne izhaja - niti iz materialnopravnih določb ZDoh-2 (kjer bi bilo sicer primerno urejati morebitne omejitve materialnih pravic) niti iz (razlage) splošnih in procesnih določb ZdavP-2. V...

Izpolnjeni so pogoji, ki so za ugotavljanje davčne osnove s cenitvijo določeni v prvem odstavku 68. člena ZDavP-2. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik izdajal navidezne listine – komisijske pogodbe in račune za vozila terizkazal le del na tej podlagi doseženih prihodkov. Tožnik ni imel transakcijskega računa, na katerega bi polagal prejeto gotovino, prav tako pa ni vodil blagajniške dokumentacije (blagajniški prejemki, blagajniški dnevnik), tako da iz predložene dokumentacije tudi prejem gotovine ni razviden. Ob podanih pogojih za cenitev davčne osnove, pa se ta določi v verjetni višini, to je taki, ki se najbolj približa realnim rezultatom poslovanja. Verjetna davčna osnova se z oceno ugotavlja prav zato, ker realnih rezultatov poslovanja ni mogoče zanesljivo ugotoviti.

Glede na spremenjeno razmerje med ZPP in ZUS-1, ki je nastalo s preoblikovanjem 22. člena ZUS-1, domneva o priznanju dejstev, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, velja tudi v upravnem sporu. Vendar pa je pri tem treba upoštevati posebnosti upravnega spora, ki modificirajo uporabo tega instituta. To predvsem velja za navedbe, ki so bile podane v postopku izdaje upravnega akta in jih je toženka že zavrnila in se tako do njih opredelila v okviru njegove obrazložitve. V takšnem primeru ni mogoče šteti, da se ob odsotnosti izrecnega nasprotovanja v odgovoru na tožbo toženka z njimi strinja. Posledično je procesna posledica iz 214. člena ZPP ne zadane. Drugače pa velja za navedbe, ki jih tožnik predhodno ni podal (in glede njih ni prekludiran) in se zato toženka do njih v postopku izdaje upravnega akta še ni mogla opredeliti, in za navedbe, ki jih je tožnik tedaj že podal, pa se toženka do njih ni opredelila in tega ni storila niti...