Dovoljenost revizije revidentka utemeljuje s t. i. vrednostnim pogojem iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavanem primeru izpodbijani del davčne odločbe prve stopnje presega navedeni znesek. Vendar v zvezi z izpolnjevanjem tega pogoja Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bili revidentki z davčno odločbo ki je predmet tega upravnega spora, naloženi v plačilo različni davki (DDV, DDPO in davek od dohodka iz kapitala). Davčna odločba dejansko zajema tri odločitve o davčnih obveznostih, ki so bile sprejete na podlagi treh različnih materialnih predpisov in na različnih dejanskih ugotovitvah. Ker (vse) posamezne odločitve ne presegajo zneska 20.000 EUR, bi torej kazalo revizijo (vsaj v...

Ko je v dobavno verigo brez zatrjevanega in izkazanega razloga, vključen posrednik, ki ne opravi nobenega gospodarskega dejanja, za presojo skrbnosti davčnega zavezanca glede zlorabe sistema DDV niti ni pomembno vprašanje, ki se običajno zastavlja v tovrstnih primerih, to je, ali je kupec z zadostno mero skrbnosti preveril zanesljivost svojega poslovnega partnerja, ki se je formalno vključil v dobavno verigo, temveč je odločilno bolj temeljno vprašanje, zakaj je kupec sploh pristal na to, da bo med njim in dobaviteljem nastopal še formalni posrednik, ki ne bo izvedel nobenega vsebinskega gospodarskega dejanja. In po mnenju revizijskega sodišča je v takih primerih ravnanje kupca, ki pristane na takšno zgolj formalno vključitev posrednika, vselej mogoče opredeliti kot neskrbno ravnanje davčnega zavezanca glede njegove vloge v sistemu DDV.

V obravnavani zadevi je podana pristojnost slovenskih carinskih organov, saj v trenutku, ko se je ugotovilo, da pošiljka ni bila predložena namembnemu uradu, ni bilo mogoče določiti kraja kršitve ali nepravilnosti (enako tudi sodba SEU C-230/06 z dne 3. 4. 2008). Nezakonito odstranitev izpod nadzora pomenijo tudi dejanja kot je odklon od normalne transportne poti ali uničenje carinskih oznak. To potrjuje tudi sodna praksa SEU, po kateri je odstranitev blaga izpod carinskega nadzora vsako dejanje ali opustitev, ki carinskim organom preprečuje, četudi začasno, dostop do blaga pod carinskim nadzorom in izvajanjem nadzora.Odgovornost, ki jo nosi glavni zavezanec, je namenjena zagotavljanju skrbne in enotne uporabe predpisov v zvezi z izterjavo carinskega dolga zaradi varovanja finančnih interesov Skupnosti in držav članic. Zato dejstvo, da se glavnemu zavezancu naloži plačilo carinskega dolga, ni v nasprotju z načelom sorazmernosti.