Čeprav je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla razumne razloge za izdajo začasne odredbe, pa ni zadostila dokaznemu standardu, ki ga je vzpostavilo Vrhovno sodišče v tovrstni upravno-sodni praksi. Tožnik škodo opisuje zgolj na načelni ravni in je ne konkretizira v povezavi z izpodbijanim aktom. Na splošno navaja, da ne more opravljati dejavnosti upravljavca stvarnega premoženja, za katero ga je pooblastila Vlada RS in da škoda nastaja tudi ustanoviteljici pa tudi širši družbi, občanom, ki morajo možnosti za najem športnih objektov iskati drugje. Navaja, da ji s tem izpade pomemben vir sredstev za vzdrževanje in ohranjanje nepremičnin, vendar dalj od te navedbe v konkretizaciji škode ne gre. Ker tožnika škode ne konkretizira tako, da bi izhajala iz okoliščin sklepanja ali priprav na sklepanje najemnih pogodb v konkretnem primeru in ni predložila nobenega dokaza, tudi ni z ničemer utemeljila, da bi bila škoda v konkretnem primeru težko...

Za to, da se pri ugotavljanju nabavne vrednosti upošteva vrednost iz pogodbe, je bistveno, da je na podlagi pogodbe kapital pridobljen, kar v primeru, ko gre za nepremičnino, pomeni, da je na podlagi sklenjene pogodbe možen vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo. V obravnavanem primeru je tožeča stranka sicer sklenila prodajno pogodbo, pridobila pa je lahko nepremičnino in s tem kapital po pogodbi šele, ko ji je bila izročena. Šele takrat je namreč lahko nastopila last in posest kupljene nepremičnine in šele takrat je lahko od prodajalca zahtevala vknjižbeno dovoljenje za bremen prosti vpis lastninske pravice na kupljeni nepremičnini. To pa po presoji sodišča pomeni, da v konkretnem primeru vrednost kapitala – nepremičnine v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe ter da je zato treba pri ugotavljanju nabavne vrednosti upoštevati 2. stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2, po katerem se v primeru, če vrednost kapitala v času pridobitve ni...

V konkretnem primeru je sporen znesek odbitka tujega davka, ki je bil upoštevan pri odmeri dohodnine tožniku za leto 2010. Pri tem je sporna višina zneska, od katerega je bil ta davek izračunan, in s tem vsebina pojma „dohodek“ iz potrdila hrvaškega davčnega organa, ki ga je tožnik predložil v ugovoru zoper informativni izračun in za katerega trdi, da ne prestavlja celotnega zneska (plače), izplačanega za delo na Hrvaškem in s tem celotnega zneska, ki je bil obdavčen na Hrvaškem in ki se kot takšen upošteva pri izračunu spornega odbitka davka, plačanega v tujini, temveč da gre za znesek (plače), ki je že zmanjšan za prispevke. Okoliščine, ki vplivajo na višino davčne osnove, od katere je bil plačan davek na Hrvaškem, in s tem na višino odbitka tujega davka, ki se upošteva pri davčni odmeri, niso bile presojene, oziroma to vsaj iz razlogov davčnih odločb ni razvidno. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo...