Ustavitev davčne izvršbe ureja 155. člen ZDavP-2, ki predvideva, da so po tem, ko je že bil izdan sklep o davčni izvršbi, nastopile okoliščine, zaradi katerih je v nadaljevanju treba davčno izvršbo ustaviti. Tožnik razlogov za ustavitev davčne izvršbe ne izkaže. Če pa se ni strinjal s samim sklepom o izvršbi, pa bi moral podati pritožbo zoper navedeni sklep. Institut ustavitve davčne izvršbe namreč ni namenjen temu, da bi se pravna sredstva podvajala, enkrat na podlagi samega sklepa o davčni izvršbi, drugič pa z vložitvijo samostojnega predloga za ustavitev davčne izvršbe.

V 89. členu ZDavP-2 je za primer obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP oziroma po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2 določen specialni subjektivni rok šestih mesecev od dneva, ko je bilo mogoče navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze, ter objektivni rok petih let od vročitve odločbe stranki. Tudi po mnenju sodišča je davčni organ za verodostojna nova dejstva in nove dokaze izvedel šele s pridobitvijo kazenske sodbe tujega sodišča kot uradnega dokumenta z vsemi potrebnimi podatki, ki so bili podlaga za izdajo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru, za obnovo postopka odmere dohodnine in tudi odmero dohodnine v obnovljenem postopku. V tujini prejeta provizija predstavlja za davčnega zavezanca druge dohodke, ki so obdavčeni z dohodnino. Tožnikova trditev, da je protipravno premoženjsko korist vrnil, ne drži. Po podatkih spisa je šlo pri plačilu zneska, na katerega se sklicuje, za plačilo denarne kazni ob izreku pogojne obsodbe in...

Določba drugega odstavka 22. člena ZOdvT, na katero je odločitev oprla tožena stranka, se uporabi subsidiarno, samo če vrednosti predmeta ni mogoče določiti po prvem odstavku 22. člena. V tej zadevi je tožena stranka tožeči stranki naložila v plačilo dajatve v skupni višini 7.028,11 EUR, kar je objektivni kriterij za določitev vrednosti predmeta na podlagi prvega odstavka 22. člena ZOdvT. Vrednost predmeta je v tem primeru ocenljiva.V predmetni zadevi gre za odmero stroškov za sestavo pritožbe zoper sklep, s katerim je bila kot prepozna zavržena pritožba tožeče stranke. Sodišče se v tem delu povsem strinja s presojo tožene stranke, da gre za enostavno zadevo, saj gre zgolj za vprašanje pravočasnosti pritožbe, zato sestava pritožbe ni vsebovala niti težjih pravnih vprašanj niti obsežnih vsebinskih razlag. Iz besedila 13. člena ZOdvT jasno izhaja, da se količnik določi glede na konkretno storitev, za katero se nagrada odmerja, in ne glede na...